So roki in so roki in pred roki so (skoraj) vedno težave

Z roki sem neločljivo povezana, ma, odkar pomnim (torej vsaj vse svoje samostojno in poklicno življenje - 10 let recimo). Poleg rokov plačila, ki nas itak vse preganjajo, so me začeli v študentskih letih preganjati roki za oddajo seminarskih nalog, študijskih prevodov - ena od profesoric* nam je za oddajo prevodov med letom postavila do minute natančne roke!, seveda izpitni roki in proti koncu študija tudi tisti zaresni roki za oddajo zaresnih prevodov. Potem so prišli roki za plačilo prispevkov in računov in ker sem seveda resna in vestna in zanesljiva (ali pa je to prišlo po sili razmer*), sem se vseh teh rokov držala kot pijanec plota in še raje uredila vse še malo pred rokom. Pri rokih za prevode mi je potem hitro postalo jasno, da ni dobro preveč hitet, sicer ti hitro na vrat obesijo še kaj ali pa se navadijo, da si "hiter" in ti potem pošiljajo take z nenormalno kratkimi roki prevodov. Ampak na splošno so roki "sveti" in ko se približujejo, se jim mora podrediti pač vse.

No, moralo bi se jim. Ampak seveda vedno ravno takrat pride še kaj zraven, da malo zaplete zadeve in da ja ne bi bil sam postopek preveč miren in nestresen. Ker rok je pač treba čutiti z vso svojo silo in pezo, kako ti pritiska za vrat. Tako nekako kot tiste že hude popadke, ki jih na neredne minute predihavaš na upravni enoti, ko moraš pač nujno overit podpis, da bo neka vloga oddana pred rokom (tistim uradnim za pridobitev subvencije, in tistim osebnim, rokom poroda). Ampak ja, to so ene druge vrste roki, kjer pač človek z vsemi svojimi zmožnostmi nima veliko besede in se pač zadeve odvijajo mimo volje. (Čeprav sem to poskusila izzvati, pa sem na koncu rodila skoraj na hodniku porodnišnice.)

Naj se vrnem na roke za oddajo prevodov. Včeraj sem imela enega takega. Za en večji, (v mojih očeh) pomembnejši prevod z resnega področja, ki ga doslej še nisem delala, tako da sem ob dokumentu dobila še petkrat  toliko spremnih dokumentov z vsemi možnimi navodili, priporočili in smernicami za delo. In kot zakleto: hčerki sta že v ponedeljek zjutraj ostali doma, ker sta tako hudo smrkali in kašljali, da ju nisem mogla peljati v vrtec. Prevod sem imela sicer že večinoma narejen, a jasno mi je bilo, da bodo zadnje faze preverjanja, usklajevanja terminologije in popravkov potekale v bolj hektični dnevni fazi, ko morda po nekem srečnem naključju obe spita vsaj eno uro - skupaj, ali pa v mirni, a zaspani nočni fazi.

V ponedeljek ponoči sem bila navdušena, ostala mi je res samo še tista sklepna faza zadnjih kozmetičnih popravkov, največ kakšna ura ali dve dela. V idealnih razmerah seveda. V realnosti pa se ravno takrat sesuje računalnik. Večkrat zapored. Potem ga ni mogoče pripraviti do resnejšega sodelovanja z več kot enim odprtim programom. Na srečo ima mož še prenosnik. Med animiranjem hčerk opravim še selitev narodov (delovnih dokumentov, referenčnih dokumentov, programov), zaženem delovni proces, vse dela. Otroke nahranim in spravim spat, uspešno. Se poskušam lotiti dela, neuspešno. Program, ki je še pred nekaj urami delal, mi zdaj javlja neko napako na strežniku in ne morem se povezati v oddaljeno bazo prevodov.

Mučila sem se jaz, mučil se je tehnik na daljavo, rešitve ni bilo. Pustim vse skupaj, tako ali tako sta se hčerki zbudili, treba je skuhati kosilo in se posvetiti njima. Zvečer spet poskusim - dela. Dokončam, kar je treba in v poznih večernih urah oddam prevod. Uspelo je, seveda, ampak prepričana sem, da imam zaradi vsega sekiranja nekaj let življenja manj pred sabo (in precej manj las na glavi).

Razmišljam, da sem gotovo kriva jaz. Da okrog teh rokov delam tako famo, da se potem zares vse skupaj zaplete. Ampak zdaj moram nehati razmišljati o tem. Ker imam seveda pred seboj že nov rok in zdaj moram resno ugotoviti, kaj je narobe z računalnikom/programi. Wish me luck!