Update: živa

Nocoj samo kratka posodobitev. Malo prosljavljam.
Da sem preživela zadnja dva tedna.
Da smo s situacije "sin v bolnici, mož "na" pljučnici" prešli samo na "vsi virozni" (jap, nizka pričakovanja).
Da sem vmes kljub nerednemu tekanju uspela odteči svojih kraških (skoraj) deset in pri tem celo uživala, čeprav sem vedno govorila, da takšne prireditve niso zame - ampak nič, prav NIČ se ne more primerjati z energijo, ki se preteka na takšnih dogodkih (da ne govorim, kakšen vzorpaša za oči so sloki tekači).
Da sem uspela najti zanesljivo varuško z izkušnjami, občutkom, ki stanuje blizu in se je odlično ujela z malim, ki zdaj preventivno ne hodi v vrtec (in se naleze od vseh nas ostalih, ki pač hodimo med ljudi). Aja, pa v službi sem se s kolegico dogovorila za morebitne menjave ur, če bi bilo potrebno - mi je rekla, da zdaj sigurno ne bo nihče več bolan. Iz njenih ust ...
Da sem uspešno uspešno prestala še en delovni/pedagoški izziv (in pri tem celo uživala - spet).
Da imam spet svoj prstan nazaj.

Zdaj grem pa spat. Prosim. Hvala.

Zarečen kruh

No, saj niste mislili, da bomo kar nehali jesti kruh? Sploh pa ne pa takih finih praktičnih recepturah, kot sem jih bila takrat deležna od svojih (z)vest(n)ih komentatork (ok, priznam, blog imam zato, da lahko sprašujem, kar se mi ne da iskati po googlu, ker je preveč mnenj, idej, receptov). Deluje, posebej tisto počasno kvašenje (v resnici pozabiš, da si kar koli kam dal) in bogat okus, ki ga potenciramo še z začimbami (ja, celo kumina se je že znašla notri, saj pravim zarečn kruh), že zmanjšanje količine kvasa je pripomoglo k boljšemu filingu, zaradi boljše adaptacije tamalih pa še vedno dodajamo malo manj težke (zatežene) moke. Zadnjič je tavečja komentirala: "Ja, ta je kar dober, čeprav ni okusen." In poceni Emo lonec je zakon. Živel kruh (tudi če ni vsak dan)!

Naša mala velika (ali velika mala?)

Techka me je čisto po pravici okregala, da sem v predprejšnji objavi pozabila omeniti/pokazati našo mlajšo deklico. Ja, malo zato, ker nisem imela kakšnih pametnih videoposnetkov, malo zato, ker si zasluži svojo objavo! ;-)

Srednji otroci so res lahko hitro prikrajšani za marsikaj oz. morajo kar nekako potrpeti, se znajti, med starejšim, ki je deležen pozornosti, ker je pač večji in po definiciji zmore, razume več in prej, ter med mlajšim, ki je pač najmlajši in že zato deležen pozornosti (poenostavljam, ampak saj se razume, ne?). Seveda dvomim, da bi starši to počeli namenoma, verjetno je prav nasprotno, da si ves čas prizadevamo, zavestno, da srednjega ne bi zapostavljali, prikrajšali. No, vsaj pri nas je tako ;)

Je pa življenje z našo malo veliko V zelo zanimivo. Seveda so zdaj tudi taka leta, ko se zaveda marsičesa in vse bolj glasno izraža svoj jaz in svoj prav, tako da zna bit včasih sila naporna. Predvsem pa ko poskuša na grd, tudi že nasilen način priti do pozornosti. A se mi zdi, da je v zadnjih mesecih ugotovila, da se veliko več da doseči s prijaznostjo. Seveda je prefrigana in zdaj na to karto poskuša doseči želeno. In včasih je seveda treba popustiti (zakaj pa smo mame?! ;-).

Je pa neverjetno, kako vse bolj prihaja do izraza njen čut za podrobnosti, malenkosti, ki je bil viden že od malega. Zdaj je to že njen "trademark" (razen ko tik pred spanjem ne najde zajčka, ninice, ki jo ima od 4. meseca starosti in ne kaže, da se namerava v kratkem ločiti od nje, čeprav čisto brez težav zaspi tudi brez - ko je pač v temi ne najdemo). Ko kaj pripravljam, pečem, kuham, hoče vedno biti zraven, pomagati (in obvezno poskušati vse, kar se meša z metlicami), čeprav potem ni tako hitra pri jedi oz. je tako malo, da jo zdaj že mali prehiteva po levi, kar zadeva količine.

Njen drugi "trademark" so pa še vedno besedne invencije, na primer

- zdaj si zna že sama zahlačiti spodnjo majico;

- ko bo velika, bo tudi ona imela čarunalnik (I want one too!);

- ko poje in se ji zdi najbolj smiselno in verjetno, da "Lisička je prav zvita zver, pod skalco ima svoj klavir!")

Ne bom!