Jezik je igra

Naša skoraj štiriletnica je s svojo jezičnostjo lani povsem očarala psihologinjo na sistematskem pregledu, mene pa letos vseeno malo skrbi njeno nosljanje in vztrajanje na malce bolj otroškem izgovoru, predvsem pri šumnikih in sičnikih. Ampak ne delam velike panike iz tega, bomo sproti videli, kako se bodo zadeve razvijale. Je pa prav zanimiva in zabavna, kako rada se igra z jezikom, išče štose in po svoje uporablja in širi besedišče z vsem mogočim, da ne rečem jezikovno možnim.

Odkar imamo doma (ja, v stanovanju) tako širok nabor koles in se ati tako pogosto spravi v svojo kolesarsko opravo, so vsa kolesa in kolesarji zdaj strašno in in jih opazi čisto povsod. Tako kot je včasih vriskala za vsako letalo (no, to še vedno). Zadnjič se tako peljemo domov in na cesti dohitimo dva kolesarja.
"Glej, mami, dvokolesnika." 
"Ja, dva kolesarja."
"Ne, en majhen kolesarnik in ena mama kolesarnica."

Op.a.: mama seveda nima kolesa, ima samo ključe od kolesarnice ...