Poleti so ves trud, čas in od zemlje črni nohti (ja, eni smo vrtnarske rokavice odkrili dokaj pozno) naposled poplačani. Pa ne govorim o bajni količini pridelka, ki je s finančne plati skoraj zanemarljiva, ampak bolj o tistem čudovitem občutku, da si iz semena in zemlje (ja, tudi sadike štejejo, sploh pri nas, ki smo talenti za ubijanje živega zelenja) ustvaril nekaj, kar lahko čisto zares nabereš, daš v (novo) košaro, doma vržeš pod tekočo vodo (ok, drgneš, drgneš, drgneš) in potem brezskrbno direkt v lonec ali usta, da se razpočijo vsi okusi in.... pristaneš v nebesih! :-) Ja, pretiravam, ampak čisto malo. Ker je res fascinantno in hvaležno in prvinsko, očitno smo ženske res pridelovalke in nabiralke po naravi.
Potem resda pride prvi in drugi in tretji in .... vročinski val in skrušeno ugotoviš, da je tudi podvojena doza obiskovanja tedensko premalo.... da si včasih pač tudi samo nemočen opazovalec. Narava je pač šefica. In si samo še bolj hvaležen, za vsak pridelek, domač ali iz sosedovega vrta, tržnice, ja celo iz trgovine. Ampak sezone še zdaleč ni konec, zdaj držim pesti za paradižnike, da jim končno malo bolj masovno postane nerodno, da bom lahko vkuhala vsaj kak kozarec za zimske špagete ...
slinocedeče! :)
OdgovoriIzbriši