Mogoče ta čas napetega pričakovanja in preštevanja (pripravljalnih, da ne rečem lažnih) popadkov ni bil najprimernejši, ampak šele zdaj mi je v roke prišla ta knjiga Alenke Rebula in šele zdaj sem imela dovolj časa in miru, da sem o prebranem tudi pozneje premišljevala, res vsrkala sporočilo in globino te knjige. Res je primerna za vse, starše in ne-starše, vabi k premišljevanju o otroštvu, o odnosih, o ljubezni. O tem, kdo smo in od kod prihajamo taki, kot smo. Bogato pisanje, strokovno, ampak ne odtujeno, temveč pristno in prvinsko, zapisano z veliko ljubezni in skrbnosti. Priporočam.
"Vsakokrat, ko se občutljiv odrasel človek zazre v oči majhnega otroka, začuti, da se tiho premaknejo globine, v katerih spi spomin. Vzvalovimo kakor gladina, ki zatrepeče, ker se je daleč na dnu premaknilo že zdavnaj potopljeno občutje.
Majhen otrok ima skrivnostno moč, da v odraslih prebuja preteklost. Ko otroka vzamemo v naročje, se v nas predramijo dobre in zlovešče prikazni iz našega otroštva. Vse kar smo bili, kar smo hrepeneli, uživali ali trpeli, je spet živo.
Otrok ima tudi moč, da razkriva naše občutje prihodnosti, torej vse, v kar najbolj živo upamo ali ne upamo več. Neuslišana hrepenenja postanejo ob dojenčku še bolj boleča, sreča pa še bolj pretresljiva. Otrok lačno in slastno sega po življenju in nas vznemirja. Pogosto preslišimo njegov klic po sreči, ker nam je preglasen ali premoteč.
Vsak novorojen otrok je tudi že sam po sebi vprašanje o smislu življenja. Čemu naj zaživi, čemu naj odraste? Če se počutimo nesmiselne, ob otroku še bolj izstopa dejstvo, da živimo brez smeri. In če nam je vsakdanjost pretežka, otrok v nas vzbuja željo, da bi zbežali od njega.
Otrok ima torej kljub svoji nebogljenosti veliko moč, ko vstopa v naš svet - odrasli prepogosto nismo kos vsemu, kar njegov prihod prinaša s seboj. Ne zmoremo prenove, ki bi omogočala stik z njegovo življenjsko silo. Otroka običajno vpletamo v svoje življenske vozle, ne da bi ga dojeli v vsem, kar nam lahko razodene in da.
Še vedno smo družba, v kateri se odrasli sprašujejo predvsem, kako naj vplivajo na otroka, da bodo dosegli svoje. Namesto tega bi se lahko vprašali, kako naj vplivajo nase, da bi postali sposobni videti in čutiti, kaj se v resnici dogaja v otroku in njih samih - in katera pot lahko vodi do srečanja.
Otroka ni lahko vzgajati, ker ga je potrebno najprej sploh videti. Najprej si je potrebno umiti oči. Otroka namreč vidimo skozi vse, kar vemo o življenju iz svojih izkušenj, zato bi lahko rekli, da otrok živi predvsem v senci naših spominov ali načrtov. Zazrti smo nazaj in naprej. Redko premišljujemo o tem, kako doživlja otrok vse, kar počnemo z njim tu in zdaj. Za mnoge starše in vzgojitelje nikoli ne napoči trenutek, ko bi se lahko neobremenjeno zazrli v otroka ter ga doživljali s čistimi očmi in v popolnosti trenutka."
Odlomek iz uvodne besede Alenke Rebula, iz knjige Globine, ki so nas rodile
Ni komentarjev:
Objavite komentar