Ja, dobrih 12 dni sem živela v nekakšnem vakumu. Tudi ena objava je ostala nekje sredi "poti", življenje se je bilo zreduciralo samo na nujne življenjske funkcije, hvalabogu za avtopilota, ker so bile moje, naše misli ves čas drugje. Nikomur, res nikomur ne privoščim niti kančka takšne izkušnje. Izkušnje popolne nemoči, ko lahko samo čakaš in upaš, da mali drobižek pride k sebi, da ga boš končno lahko (spet) vzel v naročje, stisnil in svet se bo zopet zavrtel v pravo smer.
In zanimivo, potem, ko sem lahko ostala pri njem ves dan in je sčasoma začel jesti, najprej po cuclju, potem pa sva zopet vzpostavila dojenje - potem je hitro okreval in zdaj ko sva doma že en teden, je tistih dolgih 12 dni že skoraj pozabljenih. Možgan je ena taka hecna reč ... še dobro. Zdaj se mi zdi, da se je vse skupaj dogajalo v enem drugem življenju.
Dnevi spet hitro brzijo mimo, poskušam se umiriti in ublažiti herpetične in mastitične posledice, ki jim nisem uspela ubežati. Umiriti in sprejeti dejstvo, da se virusom pač ne da povsem izogniti. Umiriti in znova najti kompas za brodenje po čereh vsakdana. Umiriti.
Vse je ok*. :)
*razen prstana, tega sem zapravila ... :(
:-) Sam da je v redu. Možgan se pa včasih res malo potrudi delati čudeže, ja. Torta? :-)
OdgovoriIzbrišiA špinačna pita šteje? :) No, ta je bla včraj in je itak danes ni več, tako da tudi še kaka torta pade, ja :)
OdgovoriIzbrišiJa, zame že (mam raje kot torto) :-)
OdgovoriIzbriši