sreda, 06. november 2013

Življenje je prekratko, da si ne bi privoščil sirovega polžka, ko ti zadiši*

Že zelo dolgo nisem imela toliko časa, kot (se mi zdi) ga imam zdaj. Predvsem za razmišljanje, torej premlevanje starih in novih občutkov, vtisov, ki jih ob trenutno dokaj intenzivnem srečevanju z dragimi in tudi bolj bežnimi ljudmi ni malo. Resda sem v večini teh stikov bolj ali manj le prisotna z občasnim mnenjem in repliko, ker v pogovorih še vedno nisem ekstravertirano aktivna, ampak ravno to mi daje odlično priložnost za opazovanje.

Ne bom si domišljala, da sem kak hud psihoanalitik, toliko se mi tudi ne da ukvarjati z ljudmi. Ugotavljam pa, da se ljudje večinoma res delimo na dve skupini, lahko bi jim rekli optimisti in pesimisti, ampak se mi to zdi preveč posplošeno in zlajnano. V zadnjem času videvam predvsem ljudi, ki so vdani v usodo, vse, kar pride iz njihovih ust, je rahlo negativistično, kritizersko in zagrenjeno, svet ni po njihovem nikoli pošten in vedno je kje kaj, nad čemer želijo/morajo benititi. Potem pa so tu drugi, ki so žal bolj v manjšini, ki se sicer zavedajo in mnogi tudi živijo v težkih razmerah, ampak kljub temu iz njihovih besed, oči veje neko zadovoljstvo in navdušenje, pa četudi nad neko malenkostjo, videti je, da gredo naprej, morda proti jasnemu cilju ali pa v neznano prihodnost, ampak s pričakovanjem in upanjem, predvsem pa ne puščajo stvarem, da se odvijajo po inerciji, temveč zavzamejo aktivno vlogo, se torej vsak dan, naj bo še tako siv in brezupen, odločijo da si ne bodo pustili vzeti dneva.

Verjetno to niso splošne in zacementirane osebnostne lastnosti, prav gotovo imamo vsi enkrat tak, drugič drugačen dan. Ampak, pr mej, da se bom veliko raje ukvarjala in družila s temi drugimi. Ne zato, ker ne bi tudi sama videla vseh teh reči, ob katerih ne gre drugače, kot da se vznejevoljiš. Ampak zato, ker verjamem, da lahko vsako slabo voljo premagaš. Z glavo. Z naravnanostjo. Z osredotočanjem na svetle plati, ki vedno so. Se mi zdi, da mi življenje zdaj teče še hitreje in res nimam ne časa ne volje, da bi dneve in ure, niti minute! posvečala vsemu, kar ni tako, kot bi želela, da je. Ker je marsikaj veliko bolje in lepše, kot bi lahko bilo in sem kdaj koli upala, da bo. Tako.

*Zjutraj sem si potem, ko sem starejši dve odpeljala v vrtec, z najmlajšim v vozičku privoščila še en velik krog, sprehod, da si zbudim noge in misli. Zrak je bil po včerajšnjem dežju mrzel in svež in ujela sem krasen trenutek umirjenosti, preden je po cestah začel drveti nov val tistih, ki se jim mudi v službo, šolo, kamor koli. Čudovito mrzlo in sivo jutro. Hvaležna sem bila, da sem se od doma odpravila peš, čeprav sem že skoraj imela avtomobilske ključe v rokah. In čisto slučajno sem šla še mimo dišeče pekarne in v žepu zatipala pozabljen kovanec ... kaj 'češ boljšega? :)

6 komentarjev:

  1. Zadnjih par dni kurim zadnjo rezervo ... spet je napočil čas velikih posledic velikega stresa. Pri tem pa se nikoli ne neham čuditi, kako sem istočasno zmatrana, ker je bilo čisto enostavno preveč stresa, in kako nekaj v meni neutrudno in nepopustljivo čaka, da bo to sr*nje mimo in bom spet zaživela kot normalna, srečna in sproščena oseba. Ko da smo eni genetsko gledano povsem brezupni in ne nehamo biti vsaj za piko pozitivci, pa če je še tako hudo :-) (res se nimam fajn, tudi spala nisem kaj preveč, da o tresenju rok ne govorim, vendar mi od teh zadev dolgotrajno še nikoli ni bilo hudega)

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. @alcessa Ojej, upam, da to obdobje hitro mine in boš kmalu imela več časa zase in stvari, ki te sproščajo. Jaz zadnje čase najhujšo stopnjo utrujenosti prepoznam po tem, da ne morem fokusirat pogleda in mi oči kar same lezejo skupaj/narazen in to čutim! Grozen občutek. Še bolj grozno, če ob takem času, da ne morem reči: Dovolj je, grem spat! Ampak tako pač je, take reči me samo še bolj krepijo in zdaj vidim, kaj je res pomembno (ker vse nepomembne in energijo-srkajoče stvari enostavno brišem iz vsakdana)...

      Izbriši
    2. Točno to: oči ... :-(
      Pa glava (spadam med srečnice, ki sicer NIKOLI nimajo glavobola).
      Pa 100 milijonov drugih težav (kislina ...), ki sem jih včeraj uspešno odgnala v dnevni sobi.
      Ime čarovnika? Isokinator :-) (sekirati bi se začela šele, če po nekaj dnevih ne bi bilo mimo in če ne bi vedela, kako sem zadevo povzročila (preveč dela), tako pa je vse kot vedno :-) in od danes spet veliko bolje...

      Izbriši
  2. Oh, super je, ko zna pisec ohraniti napetost do konca (tisto s polžki mi sploh ni bilo jasno :) In oh, super (in meni zelo znana) tema. Tokrat so se meni učke orosile. Grem pa zdaj spat, da ne bom jutri spadala med tiste, ki nergajo, ker so utrujeni (ja, po prijetnem večeru daleč od tehnologije sem računalnik prižgala samo zato da vidim, če si kaj napisala...ker pač pameten telefon ni še tako pameten, da bi me obvestil).

    OdgovoriIzbriši
  3. Kako prijeten zapis! (Saj ne, da se slinim po tipkovnici, ko kar voham tistega rahlo hrustljavega polžka ...)

    OdgovoriIzbriši