Življenje je prekratko, da si ne bi privoščil sirovega polžka, ko ti zadiši*

Že zelo dolgo nisem imela toliko časa, kot (se mi zdi) ga imam zdaj. Predvsem za razmišljanje, torej premlevanje starih in novih občutkov, vtisov, ki jih ob trenutno dokaj intenzivnem srečevanju z dragimi in tudi bolj bežnimi ljudmi ni malo. Resda sem v večini teh stikov bolj ali manj le prisotna z občasnim mnenjem in repliko, ker v pogovorih še vedno nisem ekstravertirano aktivna, ampak ravno to mi daje odlično priložnost za opazovanje.

Ne bom si domišljala, da sem kak hud psihoanalitik, toliko se mi tudi ne da ukvarjati z ljudmi. Ugotavljam pa, da se ljudje večinoma res delimo na dve skupini, lahko bi jim rekli optimisti in pesimisti, ampak se mi to zdi preveč posplošeno in zlajnano. V zadnjem času videvam predvsem ljudi, ki so vdani v usodo, vse, kar pride iz njihovih ust, je rahlo negativistično, kritizersko in zagrenjeno, svet ni po njihovem nikoli pošten in vedno je kje kaj, nad čemer želijo/morajo benititi. Potem pa so tu drugi, ki so žal bolj v manjšini, ki se sicer zavedajo in mnogi tudi živijo v težkih razmerah, ampak kljub temu iz njihovih besed, oči veje neko zadovoljstvo in navdušenje, pa četudi nad neko malenkostjo, videti je, da gredo naprej, morda proti jasnemu cilju ali pa v neznano prihodnost, ampak s pričakovanjem in upanjem, predvsem pa ne puščajo stvarem, da se odvijajo po inerciji, temveč zavzamejo aktivno vlogo, se torej vsak dan, naj bo še tako siv in brezupen, odločijo da si ne bodo pustili vzeti dneva.

Verjetno to niso splošne in zacementirane osebnostne lastnosti, prav gotovo imamo vsi enkrat tak, drugič drugačen dan. Ampak, pr mej, da se bom veliko raje ukvarjala in družila s temi drugimi. Ne zato, ker ne bi tudi sama videla vseh teh reči, ob katerih ne gre drugače, kot da se vznejevoljiš. Ampak zato, ker verjamem, da lahko vsako slabo voljo premagaš. Z glavo. Z naravnanostjo. Z osredotočanjem na svetle plati, ki vedno so. Se mi zdi, da mi življenje zdaj teče še hitreje in res nimam ne časa ne volje, da bi dneve in ure, niti minute! posvečala vsemu, kar ni tako, kot bi želela, da je. Ker je marsikaj veliko bolje in lepše, kot bi lahko bilo in sem kdaj koli upala, da bo. Tako.

*Zjutraj sem si potem, ko sem starejši dve odpeljala v vrtec, z najmlajšim v vozičku privoščila še en velik krog, sprehod, da si zbudim noge in misli. Zrak je bil po včerajšnjem dežju mrzel in svež in ujela sem krasen trenutek umirjenosti, preden je po cestah začel drveti nov val tistih, ki se jim mudi v službo, šolo, kamor koli. Čudovito mrzlo in sivo jutro. Hvaležna sem bila, da sem se od doma odpravila peš, čeprav sem že skoraj imela avtomobilske ključe v rokah. In čisto slučajno sem šla še mimo dišeče pekarne in v žepu zatipala pozabljen kovanec ... kaj 'češ boljšega? :)