Nočni grehi

Tokrat nekaj čisto osebnega. Z mojim si v večernih, no, nočnih urah, ko otroci že spijo, pogosto privoščiva. Marsikaj :) med drugim tudi junk food. Da, naj prvi vrže kamen … Ni kaj, včasih čez dan preveč zdravo jeva (ali pa sploh ne), in je treba zvečer nadoknadit.
Na srečo (ali žalost, kakor vzameš) živiva na podeželju, ok, urbanem podeželju, tako da ni v bližini nobenih zloglasnih verig, je pa tudi do nas prispela kultura štantov in stoječe hrane, take in drugačne. Midva se najpogosteje odločiva za kebab. Če bi mi pred petnajstimi leti kdo rekel, da bom kdaj v resnici jedla to hrano, bi ga poslala kam. Od vsega tega sem kdaj pa kdaj pojedla le kak burek, pa še to je bilo ponavadi po kakem žuru, na poti domov, ko je pač treba nadomestit pokurjeno energijo (ali poskusit preprečit jutranjo slabost). Kebab mi je, odkar pomnim, čisto preveč smrdel, tistega dela Trubarjeve sem se vedno izogibala v širokem loku.
Ko je dragi še na stari lokaciji odkril, da zadeva niti ni slaba, ko rabiš nekaj toplega+mesnega+zelenjavnega na hitro, sem nekaj časa vztrajno odklanjala. Potem sem parkrat poskusila in počasi začela tudi sama naročati svojo porcijo. Ampak tako kot pri skoraj vsaki hrani, ki jo naročam, sem vedno želela malo po svoje. No, itak vprašajo, katere dodatke in omake hočeš, ampak jaz sem vedno zatrjevala, da hočem tudi čisto malo mesa. Seveda so se mi vsi smejali in mi v nejeveri vseeno naložili tega mesa toliko, da sem ga med konzumacijo največkrat odstopila mojemu. Zgodba se je ponavljala, čeprav sem vedno vztrajala, da hočem čisto malo mesa. Do zadnjič, ko sem končno dobila tak kebab, kot sem ga želela - topel popečen kruh, pet koščkov mesa (5!) in ogromno solate, zelja, kumare, paradižnika in malo omake …

Tako, da ne boste mislili, da jemo samo super fino in zdravo hrano … ;)