Mlajšega sem na hitro oblekla in "poturila" atiju, ki se je nekm odpravljal, tavečji pa sta se hitro obuli in smo jo mahnile ven. Sem rekla, da je presenečenje, ko sta me spraševali, kam gremo. Potem sta začeli ugibati: na sladoled? Na igrišče? V glasbeno šolo? Plavat? Na Primorsko? (peš??? ja, itak!) No, že kar kmalu je tavečji pridelalo: na Sitarjevec!
Ja, en malo večji kucelj tu blizu, kjer stoji ena antena z rdečo lučko, ki jo vsak večer gledamo skozi okno, kamor je starejša šla s ciciplaninci, mlajši pa sem obljubila, da jo bom peljala, pa še ni bilo prave priložnosti. No, že med tednom sem imela enkrat dober namen, pa se je potem sfižil, sobotni trenutek prebliska pa sem kar hitro pograbila in smo šle. Pa čeprav brez ruzaka in vode in sendviča … Prav presenetili sta me, kako sta skakljali, s palico, pa brez, pa po potki, pa po koreninah, pa glej razgled, a tuki so tudi borovničke, glej kako smo visoko, mami glej deblo, debelo deblo hihi, pa jutri gremo tudi, pa kaj če bi kar vsak dan šle? Ja, dobra ideja. No, vsekakor bomo šle/šli pogosteje. Tole presežno pomladno energijo moramo koristno pokurit in dobre navade se delajo že v mladih letih (ok, obljubim, da bomo z velikimi čokoladnimi pirhi naslednjič čakali do velike noči …).
Glasujem za "peš na Primorsko"!
OdgovoriIzbrišiJa, čas bi že bil ;)
OdgovoriIzbriši