Si domišljam, da sama ne sodim v to kategorijo, ker imam zelo rada izzive, čeprav me seveda pogosto oblijejo kaki dvomi in nisem vedno najbolj prijazna do sebe … kakor koli, močno upam, da bom znala zrasti vsaj zdaj, da bom hčerkama predala to, kar res šteje in je za njuno prihodnost pomembno.
"How often have you found yourself avoiding challenges and playing it safe, sticking to goals you knew would be easy for you to reach? Are there things you decided long ago that you could never be good at? Skills you believed you would never possess? If the list is a long one, you were probably one of the Bright Girls--and your belief that you are "stuck" being exactly as you are has done more to determine the course of your life than you probably ever imagined. Which would be fine, if your abilitieswere innate and unchangeable. Only they're not." (tu)
Zanimivo ... ravno prej sva z možem filozofirala okrog vesolja in vsega :-) in sem mu razložila, da med pomivanjem posode ipd. zelo rada razmišljam o različnih stvareh, ki niso nujno povezane z mojim življenjem in za katere nisem strokovnjakica. Menda smo ljudje biološko pogojeni tako, da čutimo veselje ob učenju/razumevanju novih vsebin ... Kakor koli že, v mojem lajfu so bili izzivi malce prevečkrat povezani z negativnimi dogodki in groznimi ljudmi (podnajemnici mi mulci ukradli dnar za najemnino in me njihovi starši vrgli ven, ker nisem mogla plačati.press), da bi preveč hrepenela po njih ... Ma izzivi s čim manj udeleženci?!? Jaaaa :-)
OdgovoriIzbrišiJoj, ja, takšni izzivi res znajo posrkat voljo do česar koli - ali pa nas naredijo še bolj trmaste, ne? Jaz nikoli ne bom pozabila svojega prvega študentskega potovanja, na katerem so mi drugi dan ukradli (v sobi!) česenemotim polovico denarja, ki sem ga "iz varnosti, da ga ne nosim po Bratislavi", pustila v rucaku, v eni nogavici … seveda se mi je najprej zavrtel posnetek staršev, kaj mi je tega treba, to je samo zapravljanje denarja blabla, potem pa mi je postalo jasno, da se to pač zgodi, da bi morda morala biti bolj previdna pri izbiri nastanitve, to je pa tudi to … you live, you learn. Sem pa potem seveda potovanje nadaljevala, malo ob pomoči prijateljic in malo s še bolj zategnjenim pasom, kar je bilo čisto ok ;)
IzbrišiO tem, da boš znala hčerkama prenesti, kar je najbolj pomembno, ne dvomim. Drugače je pa v odstavku, ki ga navajaš, toliko resnice, da že kar boli (in a kick-in-the-arse kind of way). Meni brca v rit (pardon, spodbuda) nikoli ni škodila :)
OdgovoriIzbrišiKot sem že večkrat napisala, jaz stalno rabim brce v rit! Včasih si jih prikladno naložim že sama, včasih pa jih dobim od zunaj in sem potem toliko bolj (jezna) odločna, da se ne bom pustila … se mi pa zdi, da bi počasi že lahko postala bolj prijazna (a hkrati ne bolj popustljiva - misliš, da se to da?) do sebe, čeprav je res, da se znam zelo hitro zabetonirati v svoje območje udobja, od koder me ponavadi katapultira le kakšen tak zelo hud (jeznorit) impulz …
IzbrišiJa, čeprav se sliši čudno in nekoliko skizofreno, se po mojem da. Sama že več časa delam na tem. Moja mama vedno parvi, da je vsak izmed nas včasih otrok, včasih odrasel, včasih pa starš. Od časa do časa se je treba zavedati, koliko smo že dosegli, se malo potrepljati po ramenih in vtišati tisti notranji glas, ki nas neprestano ocenjuje in kritizira...zato da se potem lahko spet (nežno, a odločno) brcnemo v rit in napredujemo. Palica je ok, a vsak si zasluži tudi korenček (beri: čokolado). Everybody needs a break, from time to time. Fajn bi bilo tudi biti bolj objektivni pri samoocenjevanju (kar ni isto kot biti popustljivi).
IzbrišiUgotavljam pa, da zdaj mrgoli enih člankov na podlagi študije, ki sem jo (at lenght) prebrala in mi je dala precej misliti (http://www.huffingtonpost.com/tracy-cutchlow/why-some-kids-try-harder-and-some-kids-give-up_b_5826816.html) … sicer se zavedam, da so študije vedno precej omejene, kar se zajemanja in posebnih okoliščin tiče (ker itak je vsak od nas poseben, seveda! ;)), ampak vseeno mi je dalo precej misliti. Mene so v mladih letih sicer pogosto hvalili (ker sem bila seveda pridna! :-P), ampak bolj na hitro in kratko, predvsem pa niso nikoli pozabili dodati, da se moram *truditi* še naprej, da je pot še dolga (ok, morda z drugimi besedami)… tako da mi je ostala ta mantra, ki se mi zdi za življenje na dolgi rok dobra, ne glede na to da naokrog videvam primerke, ki do (vmesnih) ciljev znajo in hočejo priti po vsaki možni bližnjici in jim to tudi uspešno uspeva … ja, to me občasno zjezi, ampak j*** ga, zdaj že vem, da svet ni pošten, in mi preostane samo, da upam v neko višjo stopnjo sreče in življenjskega zadovoljstva, ki v sami biti pač ne more biti predmet nekih bližnjic, a ne? (bluzim sori)
OdgovoriIzbrišiJa, ena od oseb, ki je ravnokar sprobala bližnjico, je zagotovo slovaška premierka Alenka.
OdgovoriIzbrišiAli je nek izziv dober in nas privede naprej ali ni, je odvisno od mnogo stvari. Ni vsak izziv s slabimi rezultati avtomatsko koristna brca za naprej in če je slabih rezultatov preveč, vse skupaj nima smisla (po kraji denarja pristala v študentu na črno, od tam pa kot podnajemnica pri naslednji grozni osebi, ki me je ravno tako vrgla ven, ker sem bila v njeni prisotnosti "preveč živčna" ...). Ravno tako navidezno varne odločitve niso vedno le znak lenobe - lahko so tudi podstavek, s katerega odskočimo v želji po izzivih in na katerem potem varno pristanemo - namesto v luknji.
(motivacijski govori so dobra stvar, vendar jih je nujno treba pokritizirati :-), da imamo bolj realistična izhodišča)
True that :) (zato imam tako rada tvoje komentarje, ker si vedno tako realistična! :))
IzbrišiTemu se uradno reče "41-letnica, ki ima preveč za povedat, pa je sicer nihče ne posluša". LOL
Izbrišihehe, sem prepričana, da ni tako hudo ;)
Izbriši