Prometna svoboda

Lahko bi spet napisala eno objavo o povsem nerazumljivi politiki Slovenskih železnic, ki še na tistih progah, ki delujejo in imajo veliko potnikov, ne poskrbi, da bi se ti prevažali varno (pustimo udobje ob strani) in da bi se še naprej in radi vozili z vlakom - vsak, ki se je vsaj kdaj vozil s slovenskimi vlaki, ve,  da je ob ponedeljkih in petkih večja gneča in težko si zamislim, da kdo pri zdravi pameti na progo pošlje kratko konstrukcijo, po možnosti predpotopne bogomoljke (ja, še vedno vozijo), kjer se potem potniki po ozkih hodničkih namestijo na svojih 40x40cm in upajo, da se ne bodo prekucnili čez ogromne potovalke (seriously?! a je danes treba študentom pol hiše s seboj odnest za čez teden? ali odhajajo domov samo vsake pol leta?!). Ampak ne, ne bom sitnarila.

Ker potem, ko stopiš iz nagnetega vlaka na svež ljubljanski zrak (po možnosti med prvimi, da se po desni izogniš komaj premični gneči na peronu oz. podhodu), se ti ni treba iti še ene epizode gnetenja v avtobusu mestnega prometa, ampak so tu Biciklji. Če ni ravno takšna konica, da so vsa stojala že prazna. Ampak na srečo so le nekaj sto metrov naprej pri drugi avtobusni postaji nova stojala in brez težav si sposodim kolo. Seveda po nekaj metrih ugotovim, da moram znižati sedež (in to mi začuda uspe z lastnimi moči, cela ne da bi se umazala). Potem pa hopa na konjička in gremo … no, počasi, z obzirom do vseh jutranje zmedenih pešcev, ki seveda ne pogledajo nikamor, preden prečkajo kolesarsko stezo (ali se po njej lagodno sprehajajo), hvalabogu za zvonček. Ta žal ne pomaga pri avtih, kombijih in tovornjakih, ki parkirajo na pločnik in ravno toliko še na stezo, da se jutranja vožnja sprevrže v adrenalinski podvig (bom podrsala avto ali zdrsnila na cestišče??). Ampak ne glede na vse ovire (yes, they are made to liven up the adventure), v nekaj minut sem na cilju, prevetrene glave (in razmršene frizure) in, če sem z obleko prav zadela temperaturne okoliščine, niti nisem tako zelo ogreta (beri: prepotena). Najpomembneje, izognem se ljudem, gneči, čakanju, drgnjenju, vonjavam. Elegantno!

Zdaj moram najti le še en eleganten način za jutranji razvoz otrok in popoldansko "pobiranje". Peš gre, ampak se mi zdi tako počasi in ker je naše domače mesto eno veliko gradbišče (ob dežju tudi priložnostni blatni dol), je malo neprijetno in še vedno so tu stiki z ljudmi (ja, izogniti se želim vsem, še sebi, če bi bilo mogoče …). Tako da resno razmišljam o temle. Ko sem prvič videla ta stvor na sliki, sem se začela režati v nejeveri, da bi to kdo sploh pomislil dejansko uporabljati. Ampak potem sem že v naši prestolnici videla enega navdušenega atija z doma izdelano različico na navadnem Rogovem kolesu in zgledalo je - no, vsaj praktično!

Živela kolesa … in kolesni polpriklopniki!

Vir

PS: K zgornji objavi in razmišljanju ni v ničemer pripomogla kolesarska obsedenost boljše polovice in nenehno glodanje, gledanje in branje bolj ali manj kolesarskih tem, knjig, člankov, blogov … aa. … Ok, no, malo.