En čisto tak umirjen vikend

Seveda sem takoj, ko mi je po koncu petkovega seminarja, padla osredotočenost (in adrenalin), začela še bolj intenzivno kihati&smrkati. Niti ingver z limono in medom niso mogli narediti čudežev (oz. raje ne pomislim, kako hudo bi bilo, če se ne bi s tem pitala!).

Je bil pa začetek sobote zelo kul, umirjen in dolg, končno sva prišla na vrsto z dragim, da se malo pogovoriva, še o čem drugem kot o tistih vsakodnevnih tehnikalijah, ki so nujne za gladko brodenje iz tedna v teden. Potem smo čisto neplansko skočili na mini kolesarski potep do sosednjega kraja in se prav fino imeli. Popoldne pa še skok do mojih, ki so prevzeli varstvo vseh treh (hvala!), da sva lahko skočila še do Ikee - ker stanovanje nikoli ni tako polno, da se ne bi dalo še kaj pohištva kupiti (no, recimo, gre bolj zato, da ob povečanju števila članov potrebujemo malo večjo mizo, če želimo pogostiti še kakega gosta). Med potjo sva nadaljevala jutranji pogovor, tako da nama je pot še hitreje minila. Ikea je sicer za moj okus utrujajoča, a dve uri hitrega sprehoda s točnim ciljem v glavi sta še nekako obvladljivi. Pa še v okviru načrtovanega budgeta se je izšlo, kaj češ boljšega!

Nedelja se je seveda začela mnogo prezgodaj za moj neprespani okus, a kaj č'mo, zgodaj se dan lovi, tudi če je nedelja. Sonce je že kmalu sijalo in zunaj je bil tako čist in svež zrak, da me niti ni motilo, da je mali rinil ven, radoveden, spremljat atijev odhod na celodnevno kolesarjenje. Ko sta se tamalidve vrnili od maše, je ena obula rolerje, druga vzela skiro in smo šli še par krogov naokrog. Ko je mali postajal zaspan, sem ga samo oddala in odbrzela z nožkom na sprehod po bližnjih stezicah na lovu za regratom. Uspešno!

Potem malo kinkanja pred/po kosilu, ki nujno sodi zraven k naši domači dnevni sobi v teh pomladanskih dneh, ko sonce tako lepo kuka in greje skozi okno. Ne moreš, da ne bi.

Potem pa počasi proti domu, kjer je sicer trajalo malo dlje, da so otroci pospali (ta smotana ura!), ampak občutek je bil prav fin. Krasen, umirjen vikend (po mojih standardih - torej, da se mi nikamor ne mudi in da ni nobenega roka, ki bi me preganjal za računalnik, preverjat pošto ali kaj podobnega…). Paše!