petek, 17. julij 2015

SNDST*

Odkar sem sposobna odteči malo več, kot samo okrog naše soseske, me zelo navdušuje dejstvo, da lahko s tekom ne le pretegnem svoje zasedene kosti, ampak lahko tudi vidim kotičke, ki so mi bili prej manj znani oz. vidni samo iz avtomobila.

Ko tečeš, je čisto drugače. Ne le klanci, čisto vse ob poti in na obzorju dobi drugačno podobo, občutek, naenkrat se ti zdi, da imaš ves svet pred nogami - dobesedno! - in vse kar moraš, je samo postavljati levo pred desno, pa desno pred levo, naprej, naprej, samo naprej. Počasi seveda. Štejem luknje v asfaltu in jagode ob cesti, ne morem še tempa stopnjevat.


Mogoče bi morala, posebej če mislim izpeljat jesenski masterplan. Vanja pravi, da sem že tekačka, jaz pa dobro vem, da sem še daleč od spodobnih časov (kot ga je npr. usekala Anita na nočni 10ki-chapeau!!), a me vseeno mika ljubljanski polmaraton. Do takrat je še 15 tednov. Moj načrt pravi, da bi šlo. Gotovo ne z rekordom, a kar me zdaj res zanima, po mojem, je ali bom uspela zvoziti načrt in se ga držati, tako kot je treba (posebej v teh dopustniških časih - se to sploh da?!). Pa seveda, ali bi takšno razdaljo preživela. Ker je plan, da do takrat izvedem še en drug masterplan, se mi zdi, da morda malo izzivam in bi bilo bolje, če bi si tokrat naložila malo manjšo porcijo. Decisions, decisions …

Kakorkoli, dejstvo je, da je daljše teke treba nekako naredit zanimive, kombinirati s čim drugim, drugače ostane od družinskega življenja bolj malo. Zgodnje jutranje ure pa tudi ne morejo biti rešitev za vse (ali pač? in se moram odpovedati poznim večerom?!). Zadnjič sem tako en daljši tek in odkrivanje novih tur združila z obiskom na vrtu. In čutim, da je tu okrog nas kup krasnih poti, ki samo čakajo name.

*Spoznavanje narave in družbe s tekom






Do tu je šlo idilično, par ovinkov naprej pa šol in lajež in res strah v kosteh...

Vesela, da je konec in da sem preživela tudi bližnje srečanje s popadljivim psom
Na vrtu že takrat bujno paradižnikovje, zdaj so še večji in zdajzdaj bodo rdeči!

Špinačna polnozrnata pica s skuto, mocarelo in pinjolami


2 komentarja:

  1. Bravo, bravo. Seveda boš zmogla, tudi jaz sem si zastavila (pre)visok plan, glede na trenutno (ne)aktivnost. Če bom jaz, oš tudi ti. Mogoče greva del poti skupaj. :)

    Tale pica je videti pa božanska! Pa ravno zdaj, ko se poskušam zavezati Montignacu. :)

    OdgovoriIzbriši
  2. Hvala za spodbudo! :) Se mi zdi, da si prehitra, razen za kak hiter pozdrav ;) No, lahko se zmenimo za kako pivo po podvigu - če me boš hotela počakat, seveda :-P

    Eksperimentiraš? Jaz imam trenutno bolj tako izmenjevalno dieto: sladoled/pivo … ne vem, če se najbolje obnese… ;)

    OdgovoriIzbriši