Moja mala perutninca

S kakšnimi vzdevki kličete svoje najdražje, male in velike? Ok, vem, eni ste resni in ne marate ljubkovalnic in pomanjševalnic, ampak gotovo imate kakšno bolj ali manj interno poimenovanje za najdražje. Seveda, poudarek je na interno, ne predstavljam si denimo resnega delovnega okolja, kjer bi operirali s stavki, kot so "Miška, si pripravila tisto predstavitev za sestanek z upravnim odborom?" Brr, me kar zmrazi.

Ne, tudi jaz nisem ljubiteljica vzdevkov, takih in drugačnih. Dragega vedno kličem po imenu (ok, razen ko gre za kak bolj ali manj ekspliciten hec ... :D) in tudi on ima z mano podobno taktiko. Drugače je seveda z otroki. No, če se prav spomnim, sem bila sama v otroštvu največkrat pikica, nič puhastega in mehkega, pa potem med prijateljicami izpeljanke iz imena, ki mi iskreno povedano nikoli niso bile posebej pri srcu.

Menda so v različnih jezikih za take ljubeče vzdevke najbolj priljubljena poimenovanja po živalskih mladičkih oz. živalskih pomanjševalnicah: žabica, zajček, mucika, miška, čebelica ... Očitno torej iščemo take prijetne, prijazne, majhne, lepe živali? Da pa stvari ne bi bile tako zelo enoznačne, so v posameznih jezikih tudi kakšne posebnosti, ki jih tujci sprva težko dojamemo in razumemo (npr. v fr. ma puce, ma biche, mon poulet, v an. duck, tiger, menda celo sausage ...). Menda so v nekaterih jezikih določena poimenovanja po živalih celo prepovedana oz. se jih je bolje izogniti.

No, tudi pri našem podmladku so zadeve malo bolj konfuzne in ljubkovalno ju kličemo - ma vse po vrsti! Radi izbiramo najbolj čudne živali in še raje čudnozveneče besede: voluharca, smrdokavra, donfarca, smrdoprda (konotacije so jasne, ne?), opica, črviček, kobilica, uš, kokoška, kačica ipd. Meni se vse skupaj zdi zelo prikupno in luštno, sej pravim, to so interne fore in interne konotacije. Ampak zdaj vsaj ena od njiju že zelo razločno govori in seveda tudi v svoji komunikaciji uporablja besede iz pridobljenega zaklada. Glp! Enkrat sem se že ujela razlagati eni mamici, da E. ni mislila nič slabega, ko je njeni hčerkici rekla "ti voluharca moja". Zadnjič pa smo se doma doma nasmejali, ko je nono meni nič tebi nič v smehu dobil nalepko "donfarca". In potem smo razlagali - njej, da je nono kvečjemu donfar, njemu, da to ni nič hudega, da mu morda edino nogavice smrdijo .... :)