Najbolj bedno pa je, da nič ne pomaga. Niti pečenje in vonj po cimetu.
Po treh dneh z bolanima hčerkama sem virusu (?) podlegla tudi sama. Mrazi me, potem se potim in ves čas se mi zdi, da mi bo glavo razneslo. Pa so šli po zlu vsi načrti, delovni med tednom, družabni za vikend, dvojinski ob večerih, ma vsi po spisku. Dobro, nič novega. Upam, da lekadoli primejo, da overdose vitaminov in čaja naredi kak čudež in da se kašelj pri hčerkah preseli v kakšno drugo fazo, ker ne vem, kako naj preživimo še kakšno takšno nespečnostno noč polno joka in kašlja ...
Ooooo ... :-(
OdgovoriIzbriši(v sestrskem duhu občasne somimoze ti lahko razkrijem samo en receptek: v vsakem stanju (zdravje, bolezen) poskušam izvajati nekaj, za kar vem, da bi lahko bilo pozitivno ... Če se počutim neumno in nesposobno, po navadi ne pomaga, da se poskušam spomniti, kako sem bila nazadnje resnično pametna, temveč bolj stvari kot vroča kopel ali dišeče palčke :-) Kadar sem bolna, pa mi gre to na živce, se sprijaznim, da sem bolna, da mi gre to na živce in da se počutim like low-life. Več mi ne pade na pamet :-)
Mah ja, na par relativno dobrih dni mora potem očitno pasti par takih ubijalskih (ko bi jaz ubijala ali bi kdo mene ubil, vseeno). Sprijaznjenje, that's the word. Ne pa da še kar poskušam delati in biti, kot da ni nič drugače, ker to samo še poslabšuje zadeve. Bolj kot računam, bolj se mi dozdeva, da morajo biti tisti dnevi, ker se tak blesav občutek periodično ponavlja, bi skoraj rekla vzorec ... Šmentana reč, pa ti hormoni.
OdgovoriIzbrišiTale zadnja luna nas je tudi pri nas dobro zjahala. Jaz samo čakam, da mi kdo prst pokaže, pa da začnem tulit ... Pa še imet najstnico z glavobolom cel teden doma, pri tem, da je živčna zaradi informativcev na gimnazijah. Kaj naj rečem, no, še dobro, da gre vse približno mimo tamalega. Pa da grem zvečer na karate, da si bom glavo spucala. Ti pa čimprej pozdravi sebe in male reveže. Materina dušica na prsih in po hrbtu dela čudeže.
OdgovoriIzbrišiJa, neki je v zraku in nad nami. Materina dušica je tako fajn zadeva, da me sploh ne bi čudilo, če bi pomagala :-)
OdgovoriIzbrišiSprijaznjenje s stvarmi mi sicer ne prinese izboljšanja stanja, vendar je poanta v tem, da ga največkrat ne želim poslabšati, zato se poskusim na nestresne načine izogniti maltretiranju same sebe, ker stvari ne gredo predobro. Če sem bolna ali utrujena, mi bo oboje, hudo zgražanje nad usodo in pa poskusi pretvarjanja, da ni tako hudo, ukradlo energijo, zato sem se navadila svoja stanja prevesti v razumljive stavke: Daaanes sem tečna, ker si ne želim preveč novega, pa se vseeno moram ubadati s tem. Danes sem tečna, ker si želim nečesa res novega, pa ni ničesar na obzorju. Če sem že tako zaspana, bi bilo bolje, da malce dela preložim na vikend, še prej pa dragemu izdam svoje namere ... Itd. Lepo suhoparno in čim bolj natančno, da se lahko pojavi še kakšna rešitev ali dve ...