Safr

Ko se dogaja, se dogaja na polno, to je jasno in o tem sem že pisala. A ni boljšega, ko se v vse to dogajanje in "suhoparne" delovne in študijske obveznosti vrivajo vznemirljive in sproščujoče aktivnosti. Kot na primer včerajšnja premiera igre Moja dežela (s podnaslovom Slepa kura safr fura), ki je prinesla pester kolaž slovenceljskih značilnosti. Po negotovem uvodu, ko sva se z možem vprašljivo pogledovala, saj se drugega niti ni dalo ob glasnem pogovoru gledalcev za nama, predvsem enega, ki je po telefonu nonšalantno urejal težave s streho (Ti, veš kaj, en cigu se mi je na streh premaknu, pa b'rad da pwošljš enga krouca mal pogledat, fajn bi blu, če'b biu s Trboul, ja, de hitru pride - in deset minut bolj ali manj istega jadidadidadi), in ga poleg naju ni moglo preslišati še vsaj pol dvorane, se je tudi provincialna publika kultivirala. Sledila je ura in pol akcije in smeha, tudi takšnega, ki že malo boli. Od navezanosti na steklenico, novodobnih odvisnosti od všečkanja in šeranja vsakega sranja, Ivanu in skodelici pri sodobnem uredniku, ki se uklanja advertajzerjem ("kaj pa če bi pisal mal o avtih, pa pelješ Francko s svojim pežotom na izlet v Portorož in se ustavta na avtocesti, pa jo slučajno pozabiš na Ravbarkomandi in ona teče za avtom ..."), cerkvi (itak), politiki (obdelajo vse od leve proti desni, od negativnih do pozitivnih), širokoustenju mladcev itd itd. Ne pozabimo na Kekca in Bedanca, ki se pokaže v čisto novi luči! Od starih do aktualnih tem (družinski zakonik) z večno slovenceljsko vrtičkarsko logiko. Godler, Žnidaršič in Robežnik - razturajo. Všečna zadeva.
In po stotih letih je prijalo prijet pod roko samo moža ...