Moje resnice o (zadnjih dneh?) nosečnosti

OOOOK, preden še tu* začnejo padati kakšni komentarji, kje da sem, a sem že rodila in zakaj nič ne javim, ena kratka objava o tem, kaj se zares dogaja (v moji glavi in sicer).
Ob tretji (?!) nosečnosti bi si naivno mislil, da ti je že vse jasno in da te težko kaj preseneti. *biiip* Narobe! Poskusite znova!

No, saj v resnici se ne bi smela pritoževati, kot sem že napisala, saj sem res preživela krasnih osem mesecev veselega in aktivnega pričakovanja, brez bolniških (kar je menda že skoraj stalnica?!), z veliko letenja, tudi dejanskega v zraku (29. teden, celo prestopanje), z normalnim krvnim pritiskom, "športnimi" (cit. ginekologa) izvidi krvi čez celo nosečnost, vključno s sladkorjem, brez otekanja, z minimalno (v primerjavi s prejšnjimi nosečnostmi) pekoče zgage, krasno kožo, samo eno novo strijo na sicer velikem trebuhu, ampak hej, nekje pa mora biti kak znak, kajne?!

Skratka, pure perfection, v vseh mogočih pogledih. Verjetno celo preveč ali pa sem samo jaz pričakovala/zahtevala preveč in mi je v zadnjem mesecu telo/mrcinca hotela dopovedat, da je pa zdaj dovolj, da se moram umiriti (dobesedno), kar mi je čisto zamešalo štrene. Na odpustnici iz porodnišnice je pisalo "lažni porod". 2x.

In od takrat naprej res ne vem, kaj naj si mislim. Sem se od zadnje nosečnosti pred dobrimi tremi leti tako pomehkužila, da ne razločim več med lažnimi popadki in dejansko akcijo? Že pri prvih dveh nosečnostih sem v zadnjem mesecu pred porodom imela kar nekaj takih lažnih seans. In v vsej literaturi piše, da je to dobro, da se telo (maternica) pripravlja na porod, skratka, vse super. Ampak če lažne popadke od pravih ločimo samo po tem, kakšen efekt dosežejo (odpiranje ali ne), potem pač "za zihr" potrebuješ mnenje ginekologa. Ali pač? Ali se moraš samo sprostiti in si zaupati, svojemu občutku in svojemu telesu? Ja, porod je nekaj najbolj naravnega, vsaka ženska menda to zmore in zna. Samo umiriti se je treba in prepustiti. Mati narava že zna in ve. Ok, resda sem zdaj 23 km stran od porodnišnice in ne več 3 minute. Resda sem prvič rodila v slabih treh urah po sprejemu (pol drugi uri v porodni sobi), v drugo pa v 10 minutah oz. 30 minutah po sprejemu v porodnišnico. Ampak ja, to so samo malenkosti, ki jih moram zdaj pozabiti.

Tako kot ne gre primerjati otrok (niti oz. še posebej svojih!), tako tudi ni mogoče primerjati nosečnosti. Vsaka je nekaj posebnega, vsaka se odvija malo po svoje. Od začetka pa vse do konca. In zdaj se moram samo sprostiti in znebiti strahu, da bo šlo a) prehitro; b) na cesti; c) težko (ker je tretjič in pač večji otrok, menda statistično dokazano, tudi če sem do ultrazvočnih meritev skeptična); d) z zapleti (ker je pač preveč lepo, da bi tudi tretjič z lahkoto in hitro "opravila") ...

Ja, sprostiti se in uživati v zadnjih trenutkih (dneh, tednih?). Ker mi drugega itak ne preostane. In v resnici verjamem, da otroci pridejo, ko so pripravljeni.

*Ker vsakodnevno capljajo smsi in elektronska sporočila, na katera, iskreno povedano, včasih nimam več energije odgovarjat. Plus: skupaj z razsodnostjo me očitno zapušča tudi pametni telefon, tako da nisem kriva, če sredi klica mrknem in sem potem še sto let nedosegljiva ...