O tehtnici in drugi pobliski

A veš tisto, ko si vesel pogleda na tehtnico? No, jaz vem! It happened to me to! No, v resnici je bil palček malček tisti, ki me je razveselil in končno zlezel celo za nekaj gramov čez svojo porodno težo. Nekaj dni pozneje od "predpisanih" dveh tednov, ampak počasi lezemo na zeleno vejo (sumim, da zaradi vztrajanja na zelenih oblačilih - celo do te mere, da ga ati občasno že Ivan Irski imenuje ;)).
A moja teža? Po porodu? Ne, to ni tema, o kateri bi želela pisati, razmišljati, hvala, ker ne vprašate.

***

Otroška oblačilca so smešna reč. Ko čakaš dojenčka, se ti zdijo miniaturna, ko jih natikaš novorojencu, pa naenkrat vse visi in se zaklinjaš, da boš prvi krog v civilizacijo naredil mimo ene trgovine in nabavil nekaj cenitmetrom in kilogramom primernega, saj popolnega bitjeca res ne gre oblačiti v prevelike cunje. Potem pa pride kak večer, ko moraš po enem polivanju zamenjati bodi in se med previjanjem zgodi še nezgoda z lulanjem (ja, fantki to tako radi počnejo, nisem si mislila, da je to tako res!) in potem dve minuti zatem, ko zapneš zadnjega od devetnajstih netov, preseneti obilna plenična pošiljka, ki gre seveda skozi pri vseh možnih izhodih, in kaj hitro ugotoviš, da ni nič narobe s kakšno številko večjimi oblačilci, da so le čista in pri roki, da imaš v kaj obleči štruco (in potem hitro zmečeš vse v stroj in se zahvaljuješ bogovom praktičnosti (aka velikim kapitalistom), ki so izumili sušilni stroj, da imaš do naslednjega ali vsaj drugega naslednjega podoja in previjanja že kupček sveže opranega perila ... ).

***

Po skoraj treh tednih od poroda sem res že skoraj pozabila, kako mučno je bilo tisto čakanje, sam porod je bil itak v rangu malo večje malice (three strikes pushes and he was out), ampak nekako mi ne gre iz glave pozdrav porodne babice, ko smo odhajali iz porodnišnice: "Pa še kaj prid'te, z vami gre vse tako lahko!"

***

Zadnjič smo srečali znanko, katere hčerka je malo starejša od naše mlajše srednje, in je ob pogledu na naš voziček in pogovoru, kako je "imeti tri", odgovorila, da si ne predstavlja, kako bi zmogla razdeliti pozornost in je torej hčerki nameniti manj, ko pa se toliko dogaja, ko vsak dan zna/zmore/hoče nekaj novega. Ja, gotovo res vsak otrok potem dobi malo manj pozornosti. Od starša. Dobi pa pomnoženo pozornost - še od sorojencev. In če gre soditi po tem, koliko se želita hčerki ukvarjati z bratcem, mu razkazovati igračke, razlagati, mu peti in pripovedovati o vsem mogočem, potem našemu štruklju ne bo prav nič manjkalo, ravno nasprotno. In tega res ne bi želela zamuditi!