September blues

Dočakali september. Tudi prvi šolski dan, ki počasi dobiva nove razsežnosti, vseeno pa letos ni bil tako izrazito doživet kot sicer, niti peciva se mi ni dalo speči. Bo že res, da smo nosečnice naporne, da želimo migat, pa nam vsi prepovedujejo in odsvetujejo, češ, ti kar pejt počivat, potem grem počivat in se počutim kot največje govno, da niti ne omenjam bolečin v križu, za katere ne vem točno, od česa izvirajo ... potem pošljem vse v Tisto deželo in grem na en dolg sprehod, pa mi po sto metrih trebuh zleze med noge in samo na hitro pozdravljam znance, ker imam občutek, da bi, če bi se ustavila, dobesedno izvalila kaj. Potem grem k ginekologu, ki pravi, da je vse pripravljeno, da se mora samo začeti in bo hitro mimo, in ne morem kaj, da ne bi skozi zobe siknila, ja, začeti, ampak zares!

V glavnem zaj*** je tole. Ne rečem, še pred mesecem dni sem aktivno uživala v vseh lepotah nosečnosti (v najbolj vročem poletju, kar jih pomnim, ja!), ne morem se pritoževati, ker sem res počela vse in še več. Zadnji mesec pa je bil vseeno malo preveč (verjetno, ker nisem počela nič!), zlasti za moje racionalne možgane, ki me, vsaj občutek je tak, zdaj res že zapuščajo. Težko "pozabim", da sem noseča. Težko uživam v svoji neokretnosti in nenadzoru. Še najraje se prepustim drugim mislim, zgodbam. Najučinkoviteje je delovala obsesija z ameriškimi obveščevalnimi zadevami, ki pa jo je bilo kmalu konec. Na polno sem se narežala ob ponovnem ogledu francoske družinske komedije o imenu in vsem ostalem. Vzdihovala nad šarmantnim Škotom, ki postreže tudi z mnogimi globokimi o pisanju in življenju. Se naslajala nad francoskim priobalnim podeželjem in si spet nakopala potovalno mrzlico ...
Ja, stran želim, ampak zdaj ne morem ubežati in vse, kar lahko, je, da čakam. In ne razmišljam.

Mogoče bi šla lahko okna pomit ...