Vrtnarsko poročilo let. 2013

"Être un jardinier paresseux n'a rien d'honteux."

Ko sem po golem naključju našla zgornjo stran, se nisem mogla nehati smejati. Leni vrtnar me je res spravil v dobro voljo, po krajšem premisleku sem tudi ugotovila, da njegova načela lenega vrtnarjenja lahko apliciramo še na kaj drugega, življenje nasploh. Simpatično.

Toliko za uvod in o tem, zakaj me ni sram, čeprav sem z vrtnarskimi opravili prenehala kmalu enkrat po sejanju oz. sajenju. Tudi obiskov na vrtu ni bilo toliko, kolikor bi si želela. Marsikatera bučka mi je podivjala, marsikateri fižol mi je suša vzela. Kljub vsemu pa smo tudi letos uspeli pridelati kar nekaj domačih povrtnin. Na paradižnik tokrat nisem posebej ponosna, ker je v glavni sezoni zelo obotavljajoče zorel, ga je pa ogromno ostalo zelenega in "delalo" še ves september in oktober (sem govorila o lenobi, ne?). Za ene zvrhane tri gajbice najlepšega sem obrala in ga nekaj spravila k zorenju* s pomočjo časopisa, banan in jabolk, nekaj pa sem jih zavila v časopis in postavila v klet - eksperiment, da vidim, kaj se bolj obnese. Prva opcija vsekakor deluje, v približno dveh tednih me je pričakalo tole:

*Post festum opomba: vsakih nekaj dni je potrebno pogledati pod časopis, saj znajo kakšni primerki hitro zgniti ali splesniti, posebej če niso navzven res lepi in popolni; te je treba čim prej odstraniti, da ne kontaminirajo drugih, seveda, (in usmradijo kabineta, kot se je to zgodilo meni :-/).


Razen par še zelenkastih sem vse druge prepasirala in vkuhala v tri kozarčke omake. Letos sem jih vedno delala v butičnih izvedbah, malo zaradi časovne stiske, malo pa kot rečeno zaradi ne-obilice. In moram priznati, da se odlično obnese in je predvsem manj stresno, kot tiste ogromne količine, pri katerih je težko vzdržati navdušenje od priprave do zapiranja zadnjega pokrovčka na kozarcu ...

Poleg veliko zelenja: solate, radiča, motovilca, rukole, graha in mnogih obiranjih blitve, ki še vedno lepo poganja, pa nam je tokrat odlično zrasel korenček. Nekaj sem ga shranila kar v skrinjo, precej ga je še v zemlji, morda tudi z njim preizkusim še kak drug način shranjevanja (v žagovini v kleti), odvisno od navdiha (beri časa in ustrezne konstelacije obveznosti in opravkov).

Roma v narastek

Presenečenje pa naslednje: do spodobne velikosti so mi kljub invaziji gosenic zrasle tri glave cvetače in dve glavi zelja! Najlepše od vsega pa je, da se mi je povsem nepričakovano v kotu vrta (na humuznem kupu) zasadil brokoli in se prav neverjetno razbohotil. Malce pozno, ker je šele zdaj v jeseni naredil zametke glavic, ampak ker sem optimist (beri lena), sem jih pustila, da še malce zrastejo (tudi fotografirati sem jih v navalu navdušenja pozabila; mož se mi itak že dovolj smeji, ko ekstatična nad pridelkom skačem naokrog in se malodane slinim).

Skratka, leno vrtnarsko leto se je dobro izšlo. Tokrat sem poskusila zasejati tudi nekaj zimskih sort solate in špinače, ki naj bi zmogla tudi nižje temperature, bomo videli. Sicer pa ostaja veliko vprašanje, ali bomo naslednje leto še ohranili vrt v takšni obliki. Ne samo pomanjkanje znanja, primanjkuje nam predvsem časa. Bomo videli, nekatere odločitve se naredijo same od sebe ... (tako kot paradajz!)