Pregrizti jutra

Jutra so vse bolj zgodnja in svetla in že skoraj normalno se počutim, ko sem ob 5.40 že ene tretjič (četrtič, petič ...) pokonci. Če je zunaj takšna ustrezna svetlobna podpora, potem pač ni problema, dan se začne, grem budit še nezbujene, jih poskušam umirjeno in počasi spraviti pokonci in obleči. Ko je bilo še temneje, sem se po njihovem odhodu (če jih pač nisem jaz odpeljala v vrtec) pogosto spet zavlekla pod kovter, nočni buditelj pa itak zjutraj zelo rad mirno in več kot dve uri v kosu spi (ne, nobena podkupnina ne pomaga, da bi takisti režim sprejel ponoči). Ampak resnici na ljubo, tisti spanec me je največkrat naredil še bolj matasto in potem je še dlje trajalo, da sem se dopoldne spravila k življenju v takšnem doglednem času. Tako da zadnje čase kar vstanem, se oblečem in ne približujem postelji. Treba se je pač pregrizti skozi tiste prve trenutke, ko mi v glavi odzvanja samo to, kolikokrat sem ponoči vstala in kako bi še malo spala, kar je lažje, če si že kmalu naredim zajtrk (kavo, prvo, itak spijem še z možem). Eno vleče drugo, preden se zavem, je posoda pospravljena, perilo zloženo, pošta pregledana in odgovorjena, rastline navlažene, skratka večji del tistih nadležnih (gospodinjskih) opravil je za mano, če mi je sreča mila, še preberem kako poglavje iz knjige ali članek iz Sobote, in ko se mali princ dokončno zbudi v dan, greva lahko brez slabe vesti (moje seveda) hitro na potep. Dober dan se zjutraj začne!