Kumulativen tekaški dnevnik

Če sem dosledna pri tekaškem načrtu, mi pri pisanju dnevnika ne gre, čeprav so bili nameni dobri, ampak nameni niso nič, če niso realizirani, a ne? V glavnem, preveč je vsega in čisto mogoče bi bilo najbolje, če bi vtise zapisala po vsakem teku ali po dokončanem zadnjem teku v tednu. Mogoče je to izhodišče za naprej. Ampak nič ne obljubim.

Je pač tako, da je preveč vsega (tudi zdaj me čaka stroj perila za na sušilo in kar vidim, kako je z vsako minuto bolj nagubano in zmečkano …). Nekaj časa sem želela pisati samo o tem, pa sem se držala nazaj, da ne bi izgubila še tistih par ne-takških bralcev, ki vztrajajo. Potem sem imela malo krize in sem dvomila v vse skupaj, najbolj sebe in se niti nisem želela z nikomer pogovarjati o tem, kaj šele pisati. No, seveda "Življenje ni premica" - če citiram mojo drago sestrico ;), ampak je nekaj bolj vijugajočega. Kaj pa vem, ne spomnim se več tistih ko/sinusnih krivulj, ampak ima nekaj opraviti s tem, da je treba najprej zadeti dno, da se začneš spet dvigati. Važno je vztrajati.

Osmi teden je bil popraznično naporen, ker sem prav izrazito čutila vsak dekagram pinc in pirhov posebej, ampak tistih drugih črnih misli, utrujenosti, ne-morem-večnosti ni bilo več. Morda je k temu pripomogla smela odločitev, da odvrzem nekaj krpic in začnem teči v kratkih rokavih in tričetrt hlačah. Kdo bi vedel. Prav gotovo pa je bilo lažje, ker je bil to lažji teden (10+1x4, 3+1x8, 5+1x7). En tek sem skombinirala s plezanjem ta starejše, ki prav prikladno traja eno uro, in sva šli s S. enkrat za spremembo po obratni poti. Ko sem potem vsa prepotena in rdečelična šla stala tam v telovadnici in čakala, da se preobleče, mi je bilo sicer malo nerodno, po drugi strani pa, halo, a) kdo se pa z mano ubada, b) vsaj nisem šla na čik&pir; c) sej nisem sedela na kavču in čips jedla!

Deveti teden se je tako začel z malo več zagona, čeprav je bil strah pred celournim treningom (10+1+20+1+15+1+10+1) večji od Everesta. Sorazmerni s tem so bili tudi dvomi in sopihanje med odštevanjem minut (aja, ne gledam več na uro, res, nikoli več!), hkrati pa tudi kriki navdušenja med in po treningu, ko nama je uspelo, ne le to, še šprintali sva na koncu vsakega tekaškega dela. Ni treba govoriti, da sta bila drugi in tretji trening (10+1x4 in 15+1x3) skoraj mala malica. Skoraj, ker mi pač čisto noben trening ni enostaven, ker pač ne znam čisto izklopiti misli in ker čisto vsakič dvomim in se vrtim v krogu nezaupanja vase, v svoje noge, srce, sapo. Ampak this too shall pass. Mora!

Aja, tretji trening sem spet šla odtečt pri starših po tisti nesrečni lepi poti, tokrat v družbi moža. Na začetku sva se malo spričkala oz. sem mu osorno preprečila, da bi mi "pridigal" o eni stvari, ki bi jo lahko bolje delala (čeprav vem, da ima prav, ampak … pusti me pri miru!). Potem sva tekla v tišini, on prvič po poškodbi, se skoraj ni zadihal, ker ima od kolesarjenja volovsko kondicijo, jaz z jezikom do tal, posebej med klanci, ampak je šlo, bolje, hitreje in dlje kot zadnjič. Na koncu sem celo popustila in se začela z njim pogovarjati. Celo šaliti. In mi je bilo žal, da sem na začetku tako vzkipela. Vem, da mi je težko začeti. Težko mi je zraven še razmišljati o teku, ker mi je potem še težje. Zato mi je super teči v družbi s S., ker se vedno začneva pogovarjati o dnevnih trivialnostih in preden se zavem, da tečem, je mimo že vsaj 10, v najboljšem primeru celo 14 minut … In hkrati mi je super, kako se izmenjujeva v trenutkih šibkosti in spodbujanja, se delava norca iz sebe in, priznam, čisto majčkeno šimfava tudi druge, ki nama tečejo nasproti oz. se tolaživa, da imajo lahkoten korak, ker so začeli teči ravno pri tisti hiši tam naprej, pa ker jim ni bilo treba ves dan teči za otroki, pa da je na kolesu seveda lahko imet veter v laseh pa take … v glavnem vse, samo da ne misliva na to, kako "težko" je dvigniti levo in jo premakniti pred desno in koliko lažje bi bilo upočasniti korak in enostavno hoditi. Ampak tega seveda ne narediva. Ker sva carici. Ker smo carji vsi, ki se premikamo, ki hodimo, tečemo, telovadimo, kolesarimo, plavamo … delamo nekaj zase!