Deseti teden ali kako sem postala tekačica

Naslov pove vse, končno se je zgodilo. Ampak gremo po vrsti. Prvi trening (30+1x2) sva s S. izpeljali v ponedeljek zvečer, se tako zaklepetali, da sva skoraj en dva tri prišli do hriba, zagrizli vanj in na vrhu še malo zakrožili, da se je iztekla prva polovička. Po nekaj globokih vdihih je bil itak že čas, da spet začneva teči in druga polovica je bila neprimerno lažja, verjetno, ker je bila polovica že mimo in sva bili z vsakim korakom in metrom bližje cilju (in ker gre ves čas malo navzdol, se mi zdi).

Za drugi trening (10+1x4) sem se čisto premalo ogrela, ker sva imela z mojim spet eno tako hitro letečo menjavo in sem bila vesela, da imam sploh čas iti, da se želela čim prej začeti. Napaka. Že zelo kmalu me je začelo špikati v trebuhu, najprej na desni strani pod rebri, potem pa skoraj po celem trebuhu, še celo v križu, se mi je zdelo. Najprej sem to pripisovala soncu in višjim temperaturam, še bolj pa začetku menstruacije in spremenjenim "telesnim razmeram", zato sem poprosila S., če lahko malo upočasniva, ampak nič ni v resnici pomagalo. Bolečina kar ni hotela stran. V tisti minuti hoje sem se malo bolj nadihala, ampak kmalu po začetku teka se je nadležna bolečina spet vrnila, osredotočila sem se na dihanje, nehala sem govoriti, razen občasnega bentenja čezse in svoje "šibko" telo, ki me je tako pustilo na cedilu. Tako počasi sem že tekla, da se mi je zdelo čisto brez veze in bi bilo vseeno, če bi hodila, ampak zaradi S. nisem hotela kar nehati in sem upala, da mi bo druga minuta spet pomagala in morda odpravila vse skupaj. Pa ni bilo nič bolje. Sredi tretjega dela teka sem obupala in S. me je pomirila, da ni panike, da bova raje hodili in potem spet tekli, ko se bom bolje počutila. Fail. To mi je ves čas utripalo v možganih, še dobro, da nisem bila sama, ker bi se gotovo mentalno skamenjala in zbrcala, tako pa me je S. bodrila, da sej ni nič takega, da sva malo že pretekli, sicer pa nama tudi hitra hoja sigurno ne škodi in da bova že še tekli. Pritisk v glavi je tako sčasoma popustil in začuda sem tudi prišla do taprave sape, umirila dihanje in predlagala, da zadnjih deset spet normalno odtečeva. In je šlo, tista pekoča bolečina je skoraj izginila. Ko sem potem doma razlagala možu, da mi pa tokrat sploh ni šlo, da sploh nisem mogla "zaštartati", da nisem uspela priti do pravega ritma dihanja in da me je ves čas matrala ta preseneta zbadajoča bolečina, je takoj "diagnosticiral" krč diafragme in me vprašal, koliko razteznih vaj sem naredila. Hja, v tem je bil problem. Nikoli več tako, vam povem!

Tretji trening je bil spet malo bolj razgiban (v matematičnem smislu, da sem pravilno seštela vse sklope in ob pravem času napovedala minuto hoje): 20+1+15+10+1 in ker je padel ravno na soboto, sva se s S. odločili, da ga oddelava že zjutraj, kar se je izkazalo za zelo dobro odločitev. Na začetku sva srečali dva tekača, ki sta se že vračala, ampak vseeno sva bili kar ponosni nase, da sva se v miganje spravili ob tako rani uri (7.00), obe po večkratnem nočnem prebujanju. Da ne govorim, da sem bila ob 6.40 še vsa hripava in brez glasu (ampak topel čaj in domač med na žlico delata čudeže!). Po sistematičnih razteznih vajah in ogrevanju sva z malo manj klepetanja začeli s tekom, jaz sem se v izogib težavam s prejšnjega teka osredotočala na dihanje in že kmalu sem imela občutek, da sva hitrejši kot običajno. Prvih 20 se je sicer malo vleklo, a počutje je bilo dobro, tempo pa tudi in to se mi je zdel že velik napredek. Brez večjih naporov sva odtekli še druge dele, spet tekli v klanec, ampak tokrat je šlo nekoliko lažje, kar nama je dalo še malo več zaleta, da nisva popustili tempa. 

Naredil se je krasen dan, zadnje pol minute sva za hec še zašprintali in potegnili do stop znaka na koncu cestnega priključka. Spet čisto navdušeni in glasni ob dosežku, mimoidoči (ki jih je bilo takrat že kar nekaj, na poti po sveže žemlje, ali kaj) so naju malo čudno gledali, nama pa je bilo gladko vseeno, meni tudi za velike fleke švica, saj sva zmagali in premagali sebe in dan se je komaj dobro začel! Še dolgo se mi je zdelo, da kar lebdim nad tlemi, vse mi je bilo lažje, kar ne smeh mi je šlo ob misli, da sem svoje za tisti dan že odtekla. Predvsem pa sem (zaradi malo višje hitrosti?) končno dobila občutek, da tečem, da sem tekačica. Kaj vem, verjetno so me (prvič/spet) preplavili endorfini, kar koli že je, občutek je fenomenalen. :)

Ena stara fotka z aktualne tekaške poti