Lepo se je (tako) starati

Če sem bila za lansko okroglo obletnico vsa okrogla, sem si za letošnjo zaželela in zadala en (sam?!) krog - okrog Bohinjskega jezera! :-) Ko sem v koledarju tekaških prireditev zagledala ta tek, na ravno pravi dan, sem se v hipu odločila, da je to to in da je ni nobene (velike) žurke, ki bi jo raje imela (čeprav sem včasih pomislila tudi na to, ampak se mi zdi, da nisem za take fore).

Potem ko sem junija malo popustila pri tekaških treningih, sem rabila malo takega (tudi simbolnega) zagona, vendar mi julija zaradi počitnic in potem home-sittinga pri mojih ni uspelo preteči toliko km, kot bi želela in kot jih je predvidel moj novi načrt (cilj: spraviti 10km pod 1h). Ampak na srečo imam najboljšo prijateljico na svetu, ki je bila za tak štos, poleg tega je pa tudi veliko bolj resno trenirala zadnje tedne, tako da sem se na sobotnem teku precej "pošlepala" nanjo (hvala, M!).

Že pred samim dogodkom se nisem počutila najbolje, naporni tedni (komaj čakam september!) so terjali malo davka in noge sem imela težke, ampak zanos mi je dajala prav misel: glej, kam sem uspela priti v enem letu! In Bohinj je seveda prekrasen, trasa je speljana čisto okrog jezera, deloma sicer po koreninah in spolzkem blatu, velikih kamnih, ampak tudi to ji daje poseben čar. Vreme je bilo kot naročeno, skratka popoln dan!

Ko sva se z M prebijali skozi kilometre, malo po soncu, malo po senci, sem bila bolj redkobesedna kot običajno. Verjetno zaradi slabše kondicije (samo en daljši tek dva tedna pred tekmo je seveda premalo), na začetku sem bila od vseh čustev itak čisto vzhičena in solzava, potem nekje na polovici sem začela skoraj meditirati, proti koncu mi je bilo pa že težko, dihala sem kot slon, ko se mi je zdelo, da ovinkom nikoli ne bo konca, je prišel še klanec, da res preizkusi vso mojo voljo in odločenost. Kaj naj rečem, ni mi bilo lahko, brez M in njenega spodbujanja bi verjetno kar odnehala. Ampak nisem in občutki na cilju so bili fantastični, ne glede na čas in vse težave vmes. Uspelo mi je! :-)

Hvaležna sem M, da se je pustila potunkati v to (mojo) "preizkušnjo" in da mi je ves čas pred in posebej med tekom dajala moči in spodbude, tišala moje dvome (da niti ne omenjam piknika po tem). Samo upam lahko, da ji bom kdaj lahko povrnila v isti meri … *

Tako, tekaško navdušenje me še drži (posebej po teku ;)), izvedba treningov je malo manj redna, kot bi si želela, ampak to pripisujem čudnemu poletnemu času, ko se žongliranje z vsem včasih ne izide najbolje. Kakor koli, vztrajala bom. In če bom odslej vedno praznovala tako - aktivno, se ne bom nič pritoževala! ;)

Pred

Po - ko nisem umrla (but it felt like it)

Moja naj kompanjonka <3