Sem mislila, da (mi) bo lažje

Pa je hiša naenkrat ogromna in ima definitivno preveč vrat (vhodnih, garažnih, stranskih …) s ključavnicami, ki jih moram vsaj takrat, ko gremo od hiše ali spat, zapreti/zakleniti.

Pa se trije otroci in še pes ne znajo uskladit na en pameten skupni urnik, ne za hrano in igro, ne za počitek (da ne govorimo o nočeh …).

Pa je ponoči preveč čudnih glasov, šumov, ropota ...

Pa sem se hitro spomnila, zakaj v odrasli dobi dolgo nisem marala rož (notranjih in zunanjih) - ker lahko traja pol dopoldneva, da prideš do vseh loncev in lončkov.

Pa sem na trenutke spet stara 13 in vsa nebogljena (yes, there was a time) in me lahko vsak po svoje obrne. To so tisti trenutki, ko se namenim nekaj početi (npr. pripraviti obrok), pa tamali tuli, tavečja nekaj sprašuje in tamanjša cvili, da jo je osa pičila … takrat bi verjetno brez zadržkov še ledvico prodala, če bi me kdo vprašal, ker verjetno itak ne bi niti registrirala, za kaj točno gre …

Pa je po neprespanih nočeh in dnevni borbi za vsaj malo usklajenega delovanja včasih popoldne že predolgo in nimam volje za nikogar, niti vljudnostne pogovore s sosedi in sorodniki, ki vztrajno ponujajo pomoč, pa niti ne vem, kakšno pomoč bi točno potrebovala oz. kakšno pomoč imajo sploh v mislih, v resnici pa so verjetno samo prijazni in vljudni in se pač spodobi, da mladi mamici/sosedi/nečakinji ponudiš pomoč.

Ljudje smo hecni. Cel kup enih predstav, na koncu je itak vse drugače in vsak naredi po svoje in se ne ozira na moje predstave in potem pride ven ena mineštra, ki jo pač moram pojesti in se z njo sprijazniti, ker življenje pač ni samopostrežna (res ne???!!!). Včasih moraš vzet, kar je pač na meniju. 

In če pozabiš na vse tiste predstave, potem se lahko za trenutek celo sprostiš in najdeš kak lep trenutek. Na primer tistega, ko ugotoviš, da lahko kosilo nabereš okrog hiše. Da lahko otroci zunaj pojedo malico in se lahko celo za več kot petnajst minut igrajo brez pričkanja v senci na travi (hvala, vreme, ker končno spet sodeluješ). In se s spečim otrokom v vozičku usedeš na stopnice na soncu in ugotoviš, kakšen mir je zunaj. In če si dovolj dolgo zunaj in dovolj dolgo vztrajaš pri izklapljanju možganovine … pride mir tudi noter. Vsaj za trenutek. Ni prav lahko, je pa vseeno lepo. Biti doma, kjer si bil včasih doma.