Pod kožo smo vsi krvavi

Prve mesece in leta sem se navduševala nad bratovim odhodom v Azijo, a me je letos poleti v času njegove poroke prvič in čisto zares močno zvilo in potolklo. Dvakrat.

Seveda, iz srca sem vesela zanj, ker je videti zadovoljen in srečen, tako s službo kot s prijatelji in znanci, ki si jih je tam pridobil, predvsem pa ker je našel popolno sorodno dušo, s katero sta pred kratkim tudi uradno "zapečatila" svojo ljubezen in stopila na skupno pot. Privoščim mu vse to in se veselim z njim v upanju, da bosta kmalu imela tudi otroke, ki si jih tako želita. Seveda vem, da tudi tam ni vse zlato, kar se sveti, in da ima življenje v takšnem večmilijonskem mestu svoje pasti, a zdaj sem doumela, da se lahko neham slepiti, da bo(sta) kdaj prišla nazaj.

Ja, danes je ves svet ena mala vas in potovanje z letalom res ni kak bavbav, ampak vseeno je daleč. Tako daleč, da recimo mi, naša petčlanska družina nismo zmogli v enem letu privarčevati za vse stroške, da bi lahko šli tja in mu stali ob strani, ko je ljubezni svojega življenja rekel: I do. Na srečo so potem prišli tudi v Slovenijo, kjer smo imeli še eno slavje in obilo priložnosti za druženje in tudi spoznavanje njene družine, tako da smo tudi mi prišli malo na svoj račun. ;)

Vem, dandanes smo lahko v stiku z vsemi od vsepovsod, kmalu bodo izumili še kakšno napravo, ki bo poleg glasu in slike na daljavo prenašala še vonje ali kajjazvem. Ampak vse to je seveda drugače, kot če bi živel za vogalom (ali zaradi mene 200 km stran) in bi se lahko kdaj kar tako oglasila na kavi (da ne rečem: prišla, ko bi me potreboval). Zdaj je drugače. Naša družina ni nič manj povezana, a brat se bo konkretno, z "običajnimi" življenjskimi tegobami moral tam znajti drugače, sam, se zanesti na druge. Saj vem, da to uspešno počne že nekaj let in da nima pri tem nobenih težav, a vseeno sem malo žalostna. Tudi za vse tiste stotine (tisoče) podobnih družin, ki jih danes zapuščajo sinovi in sestre, ko ti odhajajo v tujino v upanju na boljšo službo/prihodnost. Racionalno vem, da se to dogaja že dolgo in povsod, a čustveno, ko si sam del take zgodbe, pač ni vseeno.

Na koncu pa mora vsak poskrbeti zase. Zaradi domoljublja in pristnih družinskih odnosov niso davki in računi nič manjši, plače nič večje, vzdušje na delovnem mestu in v družbi nič boljše. Vsak, ki najde in se ne boji zgrabiti priložnosti za boljši jutri, si tako zasluži pohvalo za pogum in vso podporo, ki mu jo lahko damo, četudi je ta virtualna. (Mi, ki ostanemo tu, bomo že nekako preboleli … ).

Srečno, brat!