Preganjanje (PhD v nastajanju)

Dejstvo je, da me preganja. Pa tudi to, da sem se odločila, da me bo zdaj to preganjalo in ne kaj drugega. Da sem se odločila, da bom zdaj temu namenjala svojo pozornost in energijo in ne čemu drugemu. Ker a ni tako, da se sami odločimo, kaj bomo počeli, čemu bomo naklonili svoj čas in o čem bomo premišljevali?

Ja, doktorski študij je pri meni prišel precej nenačrtovano. Ne de me to ni nikoli zanimalo, ampak nekako sem potiho upala, da bom do te stopnje prišla enkrat pozneje, ko bom že bolj zrela, poklicno izkušena in bo to res nagrada (ali nadgradnja, kakor se vzame). Pa je ponudba prišla lepo zapakirana s službo (za določen čas, ampak ja! službo!), kar se mi je takrat zdelo: uau, to je to, popolna kombinacija. In ne bom lagala, je! Odlična kombinacija, zaposlen si, da študiraš, raziskuješ, po potrebi tudi učiš, področje pa je seveda tisto, ki te zanima, s katerim si se morda že v preteklosti ukvarjal. Pri meni je že bilo tako, predvsem pa sem nadaljevala odnos s svojo mentorico s fakultete, kar se sicer v tujih okoljih zdi morda malo neekološko (da vse stopnje izobraževanja opraviš na isti ustanovi pod istim mentorjem je tam skrajno neobičajno!), jaz pa v tem vidim tudi prednosti (ampak to bi lahko bil material za čisto drug post).

In tako sem začela, takoj po drugi porodniški, najprej s študijskimi obveznostmi, ki so na našem programu precej strukturirane, a zdaj za nazaj in ko sem imela nekaj stikov s podobnimi programi v tujini, bi rekla, da bi lahko bile še bolj in da bi nas lahko še bolj "pritisnili" k delu, seveda na izbrani temi oz. raziskovalnem vprašanju (in ne samo nekih splošnih zadevah…). Je pa super vsaj to, da novi bolonjski programi omogočajo precej proste roke pri določanju programa, veliko izbirnosti, mdr. tudi na tujih univerzah, pri čemer s tujino ni nobenih težav, kar upam, da študentje čim bolj izkoriščajo! Zame so bile to najboljše "doktorske" (raziskovalne) lekcije.

Mentorica ne, me pa preganjajo kupi knjig. Vse povsod. 1

Seveda se hkrati s študijskimi obveznostmi začne tudi raziskovalna pot, tema in vprašanja so pri mladih raziskovalcih seveda že vnaprej dogovorjena in potrjena, vseeno pa ostane še veliko dela z dodelavo, ntančno izbiro metodologije in seveda izvedbo. Sama nisem želela izgubljati časa, zato sem s pridobivanjem gradiva, ki ga potrebujem, začela zelo zgodaj, zraven naletela na cel kup težav, ampak - še sreča, ker zdaj imam ustrezno gradivo in sem se na vseh tistih "preliminarnih" študijah z vsemi ovirami in zablodami veliko naučila. Zametke svojega dela sem predstavljala na seminarjih in konferencah, kjer sem se veliko učila od drugih, hkrati pa sem na svoje konkretno delo prejela zelo dragocene povratne informacije. A s samim pisanjem in izdelavo naloge sem čakala in čakala …

Kamor koli se želim usesti 2

Poučevanja ne bom navajala kot razlog za to ali izgovor, ker tudi letos učim, pa vseeno intenzivneje delam nalogo, tako da to ne more biti res. Je pa res, da me je poučevanje precej potegnilo in sem se zavestno odločala, da bom temu namenjala čas in energijo, ker sem to želela početi dobro, ker sem želela, da bi študentje odnesli kaj od tega (zdaj vem, da je to v veliki meri odvisno od njih samih in ne od tega, koliko se jaz pripravljam in vlagam v to…).

Na kateri koli mizi želim delati 3

Zdaj je pa pač tako, da ima naloga prednost in ker imam najboljšo mentorico, me zdaj tudi z drugimi obveznostmi (adminsitrativnimi, ki jih je v preteklih letih mrgolelo, seveda) puščajo večinoma pri miru. Zdaj je torej samo in izključno na meni, kaj in kako bom naredila, koliko rečem poleg študija in poučevanja bom še namenjala pozornost. A vem, da je zdaj idealen čas, da to nalogo dokončam. Vem, lahko bi zaprosila tudi za podaljšanje, a glede na to, da sem podaljšanje že imela s porodniškim dopustom, se mi zdaj res ne zdi več dobro nadalje odlašati. Ker to ne bi spremenilo dejstva, da se pač enkrat moram zagristi v to in spraviti v besede vse, kar sem v tem obdobju prebrala, predelala, pridobila in analizirala. Podaljševanje bi ta čas samo zamaknilo, sem pa prepričana, da bi bilo vseeno isto intenzivno in naporno.

Moj način dela pa žal v prvih dveh letih ni bil preveč sistematičen, lotevala sem se tistega, kar me je zanimalo in je bilo povezano z mikro elementi raziskovalnega vprašanja, tako sem se le počasi prebijala do ustrezne literature. Zdaj vem, da bi bila morala začeti na začetku, s temeljno literaturo in se potem posvečati specifiki, a za nazaj se ničesar ne da spremeniti in vseeno imam zdaj končno občutek, da se moja zgodba sestavlja v želeno smer.

Kamor koli pogledam. Tudi na novih policah 4

Vse, kar moram še storiti, sem natančno razdelila v mini naloge in vsak dan si zastavim točno določeno konkretno nalogo. Poleg samega pisanja teoretičnega izhodišča, ki še ni zaključeno (11502 besed), moram dokončno obdelati pridobljeno gradivo (slušni posnetki - transkripcije), hkrati pa sem se po posvetovanju z mentorico odločila to konkretno gradivo (tolmačenj) dopolniti še z anketo in tako zagotoviti ti. triangulacijo podatkov. To je seveda pomenilo, da sem morala naštudirati vsaj osnovna načela anketiranja (Hvala, Udomačena statistika!), a žal več kot dober teden temu nisem mogla posvetiti. Anketo sem postavila pokonci in jo v prejšnjih dneh razposlala po svojih kanalih, spomnila sem se vseh konferenc in seminarjev (glej zgoraj!), ki sem se jih udeležila, in se obrnila neposredno na kolege (koristi teh seminarjev so vedno večplastne!!!), njihov odziv pa je bil res izjemen, tako da se nadejam dobrih podatkov (ki bodo zanimivi že sami zase, se mi zdi ;)). Naslednji večji korak bo priprava korpusa, ampak to je pa že za kdaj drugič … 

Napredek od zadnjič: 

- po številu napisanih besed, neznaten - a prvi odziv mentorice je dober; poleg tega sem pridobila in že predelala še nekaj uporabne literature, na podlagi katere bom zdaj hitreje pisala!

- pripravljena in razposlana anketa - kolikor sem se tega bala, ker vsi vemo, kako radi odgovarjamo na ankete, zeankrat kaže dobro;

- obdelovanje transkripcij - v teku …