Ko pade pod 10

... podnevi, je zame zima in mirno bi prenesla hiberniranje do pomladi, ko se temperatura spet začne dvigovat nad 10, še raje nad 15. Ampak po drugi strani imam pozimi vseeno par reči rada in mogoče ne bi čisto v celoti hibernirala (bi pa z veseljem šla v kakšne toplejše in sončnejše kraje).
Pred enim letom smo se preselili v novo stanovanje in navdušuje me sonce, ki nam ob srečnih dnevih brez nizke oblačnosti/megle okrog 12h začne lepo svetiti v kuhinjo/jedilnico in naredi tako lepo, toplo svetlobo, da sploh nimam občutka, da zunaj ljudje naokrog hodijo v bundah.

In ko je enkrat zunaj hladneje kot notri, ni več ovir, da ne bi prižigala pečice. Pogosto. Ta teden skoraj vsak dan, če ne za kruh, pa za kosilo ali pa za večerne posladke (ne, ta beseda mi res ne zveni čudno, res ne, res ne) in poslanke. In zadnje čase me najbolj navdušuje, ko iz pečice zadiši po cimetu. Lani sem prvič poskusila cimetove zvitke oz. rolce po domače, katerih vonj me je navduševal na hodnikih podzemne v Torontu (okus me je sicer kar razočaral), in od takrat naprej jih delam vsaj enkrat na dva tedna. Res preveč so dobri! Z glazuro ali pa tudi brez.

Končno se pa tudi lahko pohvalim, da sem uspela speči tiste prave kukije, ki se kar stopijo v ustih in so odlični tudi še posebej, če kakšen dan uspejo ostat v tesno zaprti škatli (ampak jih je treba dobro skrit pred potencialnimi roparji). S kozarcem mrzlega mleka in dobro knjigo ... priporočam!

Fotk pečenih rolc pač nimam, ni časa fotografirat, jih sicer prehitro zmanjka!