Čudno

Ko otrok ni doma, sem ob 6.30 že oblečena na drugi strani stanovanjskih vrat in 18h še vedno v službi. Ni hektično. Samo delovno in ne gledam ves čas na uro. Ampak to ni to, ne, nisem zadovoljna.

Sumim, da tako dolgo ostajam samo zato, da nisem prehitro doma, ker je doma mirno in tiho, tako čudno vakuumsko tiho, da je že malo grozno.

Pogrešam ju, že drugi dan, ko sem se naspala in sva se naužila časa v dvoje, sem ju začela in že komaj čakam, da ju spet stisnem. Da mi E vse na dolgo in široko razloži, kaj je počela pri noni, čeprav sem že po telefonu slišala vse in še več (in se mi je zazdelo, da je stara vsaj enih 5 let, tako je žlobudrala - ampak čas vendar ne teče tako hitro, ne?). Da me V razveseli s kakšno novo besedo, kretnjo, da se stisne k meni kot klop.

Ampak po drugi strani se zdaj tolažim, da je bolje, da ju še ni kakšen dan. Očitno imamo hudo gnojno angino v hiši, zdaj samo čakam, ali bo skočila tudi name. Upam, da ne. Da bom lahko že v petek pri pupkah. Potem bomo pa že nekaj, samo da bosta spet nazaj!