četrtek, 15. marec 2012

Buške vol. 2

Brez divjanja nam živeti ni. Očitno se s staršev (v prenesenem pomenu) prenaša na otroke (v dobesednem pomenu). Druge razlage nimam. To, da sem nerodna, sem pa itak že priznala in se niti ne mislim več ukvarjati s tem. Malo pa me skrbi, da sta očitno tudi tamalidve po meni. In ob bližnjem srečanju z gravitacijsko silo obe obrneta glavo v isto smer. Očitno si bosta podobni tudi po buškah.

Takole je bila videti že malo splahnela in malo manj modra buška
po intenzivnem hlajenju in mazanju s tinkturo črnega korena
(needless to say, steklenička je že skoraj prazna).

2 komentarja:

  1. Aua! :-)

    Pri meni se je buškanje razvilo: kot odrasla buškarca jih ne opazim več, če pa jih, se ne spomnim, od kod jih imam (mož pravi, da bi kdo lahko pomislil, da me pretepa). Zato pa se vsaj opeklin zavem takoj, ko nastanejo (pri jemanju hrane iz pečice in/ali peglanju) ...

    OdgovoriIzbriši
  2. Same here. :) Čeprav na srečo je bušk manj, vsaj takih vidnih, butam se pa stalno kam (isto z glavo ... ajajaj). Opeklin pri likanju pa skorajda ne morem dobit ... :blush:

    OdgovoriIzbriši