Ob koncu leta sem že ugotavljala, kakšno srečo imam, da imam tako krasne ljudi okrog sebe. Pa ne samo prijatelje, tudi moja družina je super. Seveda, malo čudaška (katera pa ni), včasih si gremo malo na živce, imamo drugačne poglede na svet in kredite, si drug od drugega želimo/pričakujemo več, kot (si) upamo priznati na glas, ampak sve u svemu se imamo pa radi. Si stojimo ob strani. Se želimo družiti in pogovarjati, skupni trenutki so nam pomembni, tudi če takrat ni kakšne posebne čustvene "epifanije" ali izlivov.
Tokratne praznike se nismo posebej družili zaradi naših bolezni in bratove odsotnosti v tujini, in moram reči, da sem to kar malo pogrešala. Zato sem se prav posebej razveselila ponovoletnega obiska staršev in sestre in tega, da smo se malo usedli skupaj in načeli nekaj živahnih tem, da so nam urice v hipu minile. Vse bolj se zavedam, da družina ni samoumevna, tako kot dobri odnosi niso samoumevni, sploh pa da lahko v trenutku vse mine zaradi tega ali onega razloga. Zato takšne priložnosti še toliko bolj cenim in se jih veselim.
PS: Če pridejo z dišečim in magdalenastim novoletnim kosilom v kozici, pa še toliko bolj ;-)
Ni komentarjev:
Objavite komentar