Družabna omrežja tako in drugače

Izraz družbena mi pri omrežjih ne gre z jezika, sploh sem pa že naveličanega tega, da se en izraz uveljavi, potem pa pride en "strokovnjak" z neko veleumno razlago, da bi pa to moralo biti drugače in ne tako, nekateri zagrabijo, drugi vztrajajo pri prvotnem izrazu, povprečni Slovenci pa enostavno ne vemo več, kaj reči, in se na sploh izogibamo izrazu ali se nam pa gladko j*** za tisto pravilno rabo in rečemo, kakor nam pač v nekem trenutku sede ali pač leži.

Ampak nisem želela pisati o jezikovnih zagatah negotovih Slovencev. Bolj zanimivo se mi zdi ugotavljanje, kako Slovenci delujemo na družabnih omrežjih. Prav gotovo lahko rečemo, da so družabna omrežja postala svojevrsten družbeni fenomen, ki zaobjema čisto vse plasti družbe, tako starostno, izobrazbeno ali po spolu. Nekateri sicer bolj plašno kukajo v ta omrežja, a vse več ljudi se pridružuje, hoče biti zraven, morda iz radovednosti, morda iz tipičnega slovenskega razmišljanja, če ima sosed to in to, bom pa še jaz imel (nekateri se seveda vsem tem novotarijam v širokem loku izognejo in ne razumejo tovrstnega zapravljanja časa in energije; meni se ne zdijo nobeni dinozavri in jih po svoje razumem in spoštujem).

Sama sem se recimo knjigi obrazov pridružila v času študentske izmenjave, zato da smo s kolegi določili kdaj in kam gremo ven, pri kom se dobimo, posebej pa za ohranjanje stikov tudi po koncu našega bivanja v tujini, ko smo se spet raztepli vsak na svoj konec Evrope in sveta. Takrat sem objavljala fotografije z žurk in izletov, seveda takšne, na katerih sem si bila všeč, takšne, ki niso prikazovale ničesar spornega, česar dotični na motivu morda ne bi želeli, da bi bilo v javnosti. Meni se je to zdelo samoumevno.

Potem so se začeli pridruževati slovenski prijatelji in kolegi in moj krog "prijateljev" je rastel, strmo pa ravno ne, ker pač nisem tip človeka, ki bi mu bila tista številka kako pomembna. Fotografije s žurk je zamenjalo nekaj fotografij mojih pomembnih življenjskih dogodkov, od poroke do malih in rastočih štručk, ki sem jih želela pokazati svetu, sem in tja kakšna objava o tem, kaj se mi dogaja. V grobem sem se trudila objavljati pozitivne in lepe stvari, včasih sem tudi kaj porobantila, a nekako se mi zdi, da je bolje širiti dobro voljo kot pa večno nergaštvo.

Twitterju sem se pridružila, ko sem začela bolj spremljati tolmaško blogosfero, kjer so avtorji kratke novičke pogosto izmenjevali prek tega omrežja, potem pa smo se še začeli dvakrat mesečno "dobivati" in debatirati o določenih, seveda s tolmačenjem povezanih temah. Zdelo sem mi je prav vznemirljivo! Počasi sem začela odkrivati še slovenske tviteraše in račune skupin ter začela slediti nekaterim, posebej tistim, ki so bili v svojih objavah izvirni, ki so obveščali o kakšnih zanimivih člankih, povezavah. Sama občasno objavim, kakšno povezavo, novičko, ki jo zasledim, zlasti s področja tolmačenja, prevajanja in jezika, osebnih zadev pa se nekoliko izogibam, ravno zato, ker se mi to zdi bolj moj javni "poklicni" profil, še bolj kot tisti na facebooku.

V zadnjem času pa me prav fascinira, kako se ljudje vedejo na teh omrežjih in kaj se jim zdi vredno objavljati. Nekateri seveda še vedno objavljajo vsako podrobnost iz svojega zasebnega življenja, zlasti če vključuje sveže pridobljen naraščaj, drugi občasno kaj povšečkajo, a ničesar ne objavijo, nekateri, ki se jim najbolj zanimivo zdi igrati igrice, potem pa obstaja skupina ljudi, ki se jim zdi, da so ti novodobni kanali namenjeni sproščanju jeze in agresivnosti.

V zadnjem času sploh na slovenski strani opažam toliko negativnosti, šinfanja, kritiziranja, celo hujskaštva, da mi oko prav počije, ko prebiram objave svojih prevajalskih in tolmaških kolegov (večinoma iz Španije, severne in južne Amerike, nekaj pa tudi iz drugih evropskih držav). Iz njih veje optimizem, navdušenje nad življenjem, lepim vremenom, prijaznimi ljudmi, krasnim poklicem, sem in tja kakšno razočaranje, ampak vedno s prizvokom, jah, tudi to se zgodi, ampak gremo naprej, kaj bi zdaj jokali. Seveda je mogoče, da imam srečo in so vsi, ki jih spremljam, pač optimisti, posamezniki, ki imajo v teh sicer turbulentnih časih več sreče in priložnosti kot večina (in imajo službo oziroma si jo naredijo), a vseeno se mi zdi, da je razlika očitna. Vidi se, da družabna omrežja uporabljajo res za druženje, širjenje dobrih (ne nujno, a pogosto tudi avtorskih) idej, vsakomesečno tudi organizirajo dejanska srečanja v večjih mestih, kjer se spoznavajo in mrežijo tudi v realnem svetu. Skratka bolj v smislu, dajmo izkoristit ta omrežja, da se kaj novega naučimo, da koga spoznamo, da navežemo osebne in poslovne stike, da se imamo fino in izkoristimo prednosti spletnega druženja tudi v realnosti.

Tako ne morem drugače kot pritrditi eni od svojih prijateljic, tolmački in podjetnici Marti, ki je pred kratkim zapisala nekako tako: The world would be a much better place if people opted for less procrastination and complaining, and more creativity and action!