Delovno okolje

Po letu in pol, odkar sem dobila ključe od kabineta in čisto svojo pisalno mizo s predalnikom, dvema stenskima policama in četrt police v omari, se tudi v službi počutim na svojem. Dolgo je trajalo, da sem razvila ta občutek domačnosti, mogoče tudi zato, ker nisem hotela na silo kopičiti stvari, ker itak ne vem, kaj mi zbuja ta občutek. Mogoče tudi nisem želela distrakcij, ker je to prostor, kjer res delam, sicer običajno manj kot osem ur, ampak prav zato vedno toliko bolj intenzivno (sem že povedala, da ne hodim na kave in kosila? no, redko ...).

Od poletnega obiska hčerk na delovnem mestu imam razobešenih nekaj njunih stvaritev, ki sta jih sami razporedili po steni. Takrat sem si rekla, da bo to samo začasno, ker zgleda rahlo neugledno z vsem tistim lepilnim trakom, ampak se še kar drži, mene pa zdaj tudi ne moti več. Nasprotno, mi je prav zabavno opazovati odzive tistih, ki (redko) pridejo v kabinet. Pospravljeno imam pa ravno toliko, kot je potrebno.

No, ampak letos sem si delovno okolje končno popestrila z aktualnim kolendarjem (lani sem celo leto imela enega namiznega iz leta 2011, obrnjenega na zadnjo stran, kjer so bili zbrani vsi meseci za 2012 ... nepraktično). Ta novi mi je res všeč, ker nima okrog datumov nič balasta, toliko da vem, kje približno v mesecu smo (in kateri mesec je, itak ;)), s prav posebno ilustracijo za vsak mesec. Čeprav sem mislila, da bom samo strmela v te krasne podobe in nič naredila, je prav nasprotno. Ja, pogosto pogledam gor, ampak oblike in barve me spodbudijo, aktivirajo in čisto vedno spravijo v dobro voljo in k delu (mogoče zato, ker ima januarska teta kavo v rokah in mi potem ni treba dejansko hodit iz tretjega nadstropja v klet v gužvo po pravo kavo...). Ni kaj, Nina obvlada!