Ne vem, kdaj ta faza mine, ampak pri nas je jok še vedno zelo prisoten, pri starejši malo manj akutno, pri mlajši pa včasih res ne vem, ali se heca ali kaj ... V glavnem čisto vsak razlog pride prav za jok, bodisi jokcanje in cmeranje bodisi tisti ušesa parajoč huronski tulež. Seveda mi kot staršu takrat ni do smeha (no, priznam, včasih tudi), najprej ker želim čim prej stišat decibele in ker se ne morem in nočem norčevat iz otrokovih čustev, tudi če so, seveda, v odraslih očeh, neutemeljena in razlogi naravnost smešni. Ampak v resnici je res smešno in morda bi morala večkrat gledati s te plati (in ne da me tovrstno cmeranje včasih čisto zares spravi na obrate). Tale oči je recimo iz otroškega joka naredil cel projekt. v katerega zdaj prispevajo še drugi sotrpini, nekaj najboljših je zbranih tu (in ja, počutim se veliko bolje, ko vidim, da imajo drugi podobne "razmere", j***ga!) :)
Ja, jokat pa res znajo - za vse živo! Pol pa skušamo preusmeriti misli in žal nismo vedno uspešni. :-)
OdgovoriIzbriši