Dobro? Slabo?

Ko so noči kratke in bolj luknjaste od kremastega švicarskega ementalca, sem v jutranjih urah čisto pravi zombi. Kar je slabo, ker se moram skoraj intravenozno čim prej oskrbeti z dozo kofeina. Kar je dobro, ker se po nekaj urah le prebudim in tja do poldneva prikličem vse nujne življenjske funkcije. Kar je slabo, ker to pomeni, da sta starejši dve precej časa bolj ali manj prepuščeni sami sebi. Kar je dobro, ker znata včasih prav presenetiti s svojo domišljijo in ubranim igranjem v sobi. Kar pa je na koncu slabo, ker se deset minut ubranosti običajno sprevrže v naslednjih 23 minut nagajanja, zmerjanja in cmeranja. Kar je dobro, ker se moram potem pa res zbrihtati in narediti red. Kar je slabo, ker se mulki na opozarjanje skoraj ne odzivata in zaleže samo še pred-apokaliptično dretje in distanca. Kar je dobro, ker vsaj nekaj zaleže in potem prej ali slej pride tudi mir in opoldanski spanec. Kar je slabo, ker se ta mir ne sme preseliti še name, če hočem plodno izkoristiti (?!) to urico miru samo zase, zato se nafilam z najbližjim cukrom, ponavadi v obliki čokolade. Kar je dobro, ker potem, ko pojem košček pol tričetrt tablice, nimam več izgovorov (in česa drugega vsa glukozno zadeta itak nisem sposobna), da ne bi odprla računalnika in končno odgovorila na vse tiste nujne mejle (in napisala kaj na blog, sevede). Seveda pa je to slabo, ker se, če bi energijo črpala iz denimo krasnega surovega korenčka, ne bi zdaj ubadala s prvim svetovnim problemom, katere hlače naj zaboga oblečem na prvi sestanek za starše bodočih šolarjev. Po drugi strani je to dobro, ker si bom vsaj primorana kupiti kak nov kos obleke. Ampak to je grozno, saj nimam ne želje ne časa, da bi šla po trgovinah in kar koli pomerjala, še manj pa denarja, da bi si kupila kaj res kvalitetnega. Kar je dobro, ker bom privarčevala in iz predala vzela kar kakšne stare pajkice, jih očistila vseh mačjih dlak (aleluja za tisti rolerček z lepilnimi trakovi!) in navlekla še kakšno od starih tunik; če so mi bile prav med nosečnostjo, mi bodo ja tudi zdaj! Kar je … Argh! Hudirja! Očitno imam še preveč časa in energije, da mentalne kapacitete zapravljam s takimi nepomembnostmi...

In je zaprla prenosnik, se zleknila na kavč in upala, da bo lahko zatisnila oči vsaj za kakšno minuto, preden ena ali obe pricapljata iz sobe/se predrami mali princ in se znova zažene vrtiljak (ne)izpolnjevanja ne/mogočih otroških potreb in želja in hlastanja za zrakom …