Woody Allen mi je všeč, no, njegovi filmi seveda. Po Vicky Cristina Barcelona sem z nestrpnostjo pričakovala ogled njegovega novega filma Polnoč v Parizu. Nisem sicer točno vedela, zakaj gre niti kdo igra, ampak sem se lepo pustila presenetiti. Vredno je bilo, kljub Owenu Wilsonu, ki mi gre običajno na živce. Tukaj je bil prav vredu!
Obožujem Pariz. Ena od mojih skrivnih želja je, da bi šla kmalu spet kaj tja in preizkusila, če me bo očaral tudi kot zrel(ejš)o in izkušen(ejš)o obiskovalko. Do takrat pa si bom morda še kdaj zavrtela kak izsek iz tega filma in se naslajala na krasnimi prizori mesta. Bojim se, da mi je prav zaradi te navdušenosti in povezanosti z mestom, tudi film tako všeč. Z vsemi Allenovimi značilnostmi vred oz. prav zaradi njih, ne vem, če še kdo tako dobro karikira junake. In ja, tudi jaz bi rada živela v dvajsetih, tridesetih letih! Ja, v Parizu, ja!
Skratka, film za si prste obliznit.
Ni komentarjev:
Objavite komentar