Ena je tista, ki jo pač poslušaš, da se zapolni tišina (če slučajno preglasno govori - kar se pri meni ne dogaja več oz. se ne spomnim, kdaj bi se mi). Druga je pa tista, ob kateri te pogreje pri srcu in te zasrbijo podplati.
Z mojim dragim takrat še fantom sva na prvem skupnem pop koncertu (en skoraj katastrofalen zmenek z obiskom koncerta stare glasbe ne šteje, takrat še nisva bila zares Midva) uživala in plesala in se stiskala tako zelo, da nama je obema zelo ostal v spominu (meni tudi zaradi prvega srečanja z njegovimi prijatelji, nepozabno... ). Ta glasba je od takrat pač najina. Skupina je vmes sicer po dolgih skupnih letih razpadla (ravno v tem času, ko sva se midva sestavljala?!), potem je pel samo pevec, potem so se spet združili in če sva lani zaradi dojenčice in selitve in vsega kaosa nisva ujela koncerta, ga bova letos zagotovo. 17.12. baje.
Zdaj se moram samo še od-hipat. Ker vem, da ne bo tako super, kot je bilo takrat, da ne smem preveč pričakovat, sploh od prizorišča, ki se je še eno leto po otvoritvi borilo z akustičnostjo (resnično upam, da so to rešili). Pa od skupine tudi. Pa od naju. Šest let in dva otroka in kredit za stanovanje in prazen hladilnik in kosilo ob 17h mogoče res niso najboljši predpogoji za veliko stiskanja.
Ali pač? Pustimo se presenetiti. ;)
Ni komentarjev:
Objavite komentar