Podobe. Ne iz sanj.

Vem, da je že torek, ampak pretekli vikend je bil prvi po dolgem času, ko smo bili doma, v miru. Najprej je bil plan, tak čisto zaresen, da bomo družno čistili. Začeli smo že dobro in z elanom gumicami v laseh, potem je pa sonce čisto preveč začelo tolči v okna in glave, da je bilo nujno spokati se ven. Otrokinji sta z Dragim gonili pedala in se lovili na igrišču, jaz sem z najmanjšim jurišala čez asfaltni drn in strn v okolici, vsi zunaj, dokler se ni začelo hladiti in je bil čas za kosilo, za pucanje pa je seveda zmanjkalo energije dnevne svetlobe. Ja, kaj pa čmo, če so dnevi tako kratki?!

Tavečjo je popadla ustvarjalna mrzlica, veliko riše, ustvarja neke okraske, si pusti bolj malo dopovedat, kar je ok, ker itak nimam nekih blaznih idej in sem strašno fovš vsem tistim taužntkunstler mamam, ki pridno ustvarjajo z otroki. No, sicer tudi pri nas diši po cimetu in piškotih in jabolčnih tortah. Ampak to je videti bolj tako, na hitro in mimogrede, če ustvarjajo otroci, grem, po pravici povem, raje stran, ker itak delata po svoje, če sem zraven, čisto prehitro izgubim živce, rezutati so pa isti, v vsakem primeru moram po koncu drugi dan vsaj pomesti, še raje posesati in obrisati vse vidne in nevidne površine. To je naša praznična idila. No, ne, čisto idilično zdaj otrokinji hodita skupaj spat - ker tisto mlajša prej, starejša poneje se je izrodilo v tri ure uspavanja, za kar enostavno nimamo ne časa ne energije - in ko sta obe pod kovtrom, se berejo pravljice. Zadnji hit sta bila Picko in Packo, vsak večer ena zgodba, včeraj pa že Sapramiška, skratka Svetlana je zakon, pravljično navdahnjen ati pa še bolj!

Praznična okrasitev stanovanja napreduje počasneje kot raste in se redi naš najmlajši (se bom jutri spomnila na pregled v posvetovalnici?? spomin kot kura!). Tudi tu velja, da je bolje, če grem kar stran, ker otrokinji delata vse po svoje, pa raje tako, kot da vse naredim jaz in potem govorim, da sta naredili onidve, a ne? V glavnem, skupinsko ustvarjanje nam gre bolj tako tako. Sem nekje blizu, če je treba pomagat in udarit po mizi, ko si pulita iz rok zeleni flomaster, ki ga seveda obe potrebujeta v istem hipu, sicer pa ustvarjata samostojno. Torej deset minut. Potem je že kaj drugega bolj zanimivo. Napovedujem, da bomo snežnike izdelali tam nekje do aprila (vsekakor bo prej zapadel taprav sneg, ja).

Takšno je torej naše praznično vzdušje. Malo praznično, malo pravljično, vmes pa čisto trivialno in banalno. Kašelj in smrkelj vključena v ceno, seveda. In zdaj vprašanje za milijon dolarjev - je idila stanje duha ali dejansko komu uspe to (decembra ali kak drug mesec) zmaterializirati??