Smo jedli zdravo

… moj bi nadaljeval "in ostali lačni!" ;) Verjetno bi mu pritegnila tudi tastarejša, ki ima zadnje čase samo ene ogljikohidratne popadke. Tamlajša je pa itak postala ena izbirčna metka in jo je treba prav pretentat, da poje še kaj poleg piškotkov (navadni ali polnozrnati petit).

Ampak mame smo trmasta sorta, a ne, in vemo, kaj je dobro za otroke (recimo). Dolgo smo se izogibali sladkorjem, potem smo začeli malo popuščat oz. nismo imeli izbire, ker otroci do cukrov pridejo, ma, kjer koli. In zdaj sem prav ponosna nanju, da smo se uspeli dogovoriti, da v trgovini ne vzameta bonbona, ki jih otrokom kot po tekočem traku delijo na blagajni ene od živilskih trgovin (da bodo dali mir? da ja razvijejo odvisnost od sladkorja?). Smo se pogovorili, da dobita že doma kak posladek in da je enkrat na dan čisto dovolj (še to je preveč, ampak kompromis mora biti, ne?). 

Načrtno se izogibamo kupovanju sladkarij, ker če nečesa nimaš doma, potem tega pač ne poješ. Simpl. No, seveda pridejo tudi obiski (ki ponavadi kaj prinesejo/ko tudi mi kaj finega spečemo) in čisto vsega jima ne želim odreči, da ne bi potem dosegla nasprotnega učinka. Ugotavljam pa, da je težko otroke naučiti zmernosti. Vsaj pri najini starejši je tako, rada je in otrok pač ne sme biti lačen, a ne? Hkrati pa se trudimo, da ne bi jedla vsako uro dneva, ampak da poje obrok, dovolj pije (pred in potem), potem pa vsaj dve uri nič, ko "se trebušček poigra s hrano".

Počasi in z vztrajnostjo smo jo navadili jesti polnovreden kruh, tudi tistega s semeni, zdaj se je temu začela upirati mlajša, ampak sem prepričana, da bo tudi njo sčasoma minilo. Problem imam edino še z večerjami. Najraje bi jedli kruh in salamo, kar seveda sem in tja ugodimo, s kakšnim listom solate ali koščkom paprike vmes, vsak dan pa res ne. Prav tako ne želim prepogosto delati pudingov ali mlečnega riža, na pirin zdrob sem ju že navadila, prosena kaša jima doslej ni najbolj dišala, rižev narastek (ki ga obožujem še iz otroških let) pa sem zadnjič po prijateljičinem nasvetu nadomestila z ajdovim s skuto  - meni bilo tako dobro! E pa je potem, ko je z muko počasi premlela tisti svoj košček, previdno vprašala: "A zdaj lahko dobim večerjo? Kruh s salamo?"

Ampak kot rečeno, jaz se ne vdam. Kolikor se da, ju vključujem v pripravo, da je potem bolj zanimivo in tudi nekoliko raje pojesta, sicer pa vztrajam in upam, da bosta razvili okus in željo po vsej mogoči, kar se da zdravi hrani. Kaj pa vi jeste za večerjo oz. kuhate svojim otrokom?

 Ko sem bila otrok, sem ajdo poznala le iz pesmi…

Skuta+jogurt+smetana z malo limone in rjavega sladkorja z vloženimi češnjami in temno čokolado na podlagi iz zdrobljenih polnovrednih piškotkov.

Tale barvit recept s proseno kašo sem si sposodila pri čarobni kmetiji, na koncu sem jo jedla samo jaz, zvečer sem v hladno dodala zdrobljeno feto in mi je bilo še bolj všeč…

Bazilikin bananin kruh z ovsenimi kosmiči sem (spet) malo spimpala (delež moke nadomestila s kakavom&dodala zdrobljeno temno čokolado) in nad rezultatom sem navdušena (hčerki sta kljub začetni nejeveri potem le pojedli vsaka en košček …). Zdaj imam v hladilniku še en košček in se mi ohlajen zdi še boljši …