No, televizije ne maramo preveč in itak za otroke ni dobra, mama pa kljub utrujenosti skoraj vedno zmorem še kaj energije za pečenje/kuhanje. Zato smo včeraj družno zamesile slano kvašeno testo, nestrpno čakale, da so hlečbki zrastli in jih nato - no zmasakrirale, vsaka po svoje. E jih je uspela pretvoriti v kroglice, zvezdice in polžke, V pa je svoji dve kroglici testa predčasno pojedla oziroma zalepila na stol in pod mizo, še ne vem natančno. Potem smo pekača postavile v ogreto pečico, se posedle na tla in opazovale, kako štručke, kroglice, zvezdice in polžki rastejo, postajajo vedno bolj zlate barve (kakšna televizija! hvalabogu, da se nismo odločili za visoko pečico!). Potem smo odštevale sekunde do alarma, "Jaz bom pritisnila, jaz bom pritisnila" (E izklopi alarm, V hitro pride zraven in še ona začne tipkati in preklapljati programe pečenja), pretresle izplen v posodo in počakale par minut, da se je ohladil.
Dobri dve uri animacije - pa še večerjo smo si tako pripravile. Prijetno s koristnim! (Sesanje in pranje po tleh sem pustila za danes...)

:-)
OdgovoriIzbriši(=evo, nasmešek na obrazu sem od PF prinesla direktno k tebi)
Tudi mene je privabil zapis in raztegnil obraz v nasmešek. Širok nasmešek. :)
OdgovoriIzbrišivzajemno, vzajemno :)
OdgovoriIzbrišiBtw ... ne vem, ali naj ... erm ... ?
OdgovoriIzbrišiOK, naj bo: svoj čas sem bila znana po tem, da sem opazovala vrtenje bobna in perila pri pralnem stroju (nisem imela televizije). Stvar ni podobna peki, ker se vse skupaj samo vrti, čedalje večje čistoče pa ne opazimo, meni se je kljub temu vedno zdela zanimiva. Bolj kot televizija.
Tudi to včasih gledamo :D čez vikend, ker čez teden peremo v nočnih (nižjetarifnih) urah...
OdgovoriIzbrišiPri pečici je pa še en bonus - greje, kar je v teh čudnih jesensko-zimskih dneh dobrodošlo (česar sem se nalezla od dragega - tako da niti kamina ne rabiva ;)).