Variatio delectat (tekaški dnevnik I-3, II-1)

Se mi zdi, da sem človek navad in tradicij, ne maram preveč sprememb. Ampak za zadnja dva teka sem izbrala malo drugačno pot. Pa tudi to paše, predvsem kolena so bila nad neasfaltno podlago navdušena. V četrtek sem izkoristila gradbišče za novo cesto v bližini, z utrjenim makadamom, ko sem se priključila na glavno cesto pa sem kmalu spet skrenila, na eno dolgo polje in potko, ki vodi vzdolž potoka. Božansko, vam povem! 

Danes pa sem želela naše bivanje pri tašči izkoristiti za obisk stadiona. Nikoli nisem posebej marala teh tekov v krogu, še več, vedno sem zavijala z očmi, ko je profesorica telovadbe zaukazala toliko in toliko krogov. In potem z nejevoljo tekla še bolj zanič kot sicer (kar tudi nikoli ni bilo bogvekaj, hitrejša sem bila samo od tistih, ki so se zaradi menstre izgovorile za opravičilo od teka ali kaj podobnega). Ampak slabe spomine se briše z dobrimi, mar ne? Mož mi je že navdušeno pripovedoval o novem tartanu in morala sem ga sprobati (pa tudi bližje in hitreje je bilo, kot če bi iskala kako drugo progo). Zabavno se mi je zdeli, ko so me na progo spustili še med nogometno tekmo (3. lige, seveda), češ da "bodo mogoče potem vsaj malo hitreje tekli". Ko so videli moj počasni tempo, so se sigurno kmalu ugriznili v jezik. No, ampak odtekla sem, vseh 11 ponovitev sklopa 2 min teka&2 min hoje. Prve štiri, pet ponovitev se mi je vleklo, malo sem trpela, potem se mi je pa kar odprlo in mi je bilo naenkrat lažje. V glavi. Ne vem, čudno je to. In čudovito. Pa še kolena so se mi lepo zahvalila. Skratka, ugotavljam, da so variacije čisto ok, važno, da tema ostaja ista, to je redno gibanje na svežem zraku.