Tale teden je bil (spet) kar naporen in se je že vlekel kot stara čreva. Mogoče zato, ker sem prejšnjega malo razbila s "počitnicami" pri starših (sprememba okolja pač). Ali pa zato, ker je zadnji pred ponovnim odhodom hčerk v vrtec. Ne vem. Vem le, da sem včasih prav odštevala minute in da sem bila prav srečna, ko ni deževalo in sem lahko vse tri s poljubnim številom rekvizitov (beri: toliko, kolikor lahko neseta, peljeta sami, edino žogo imam na cesti jaz "na čez") napokala ven. Na sprehod, igrišče, veliko in na pol prazno parkirišče, samo, da pokurita malo energije. Tako sem izvedla, da je skoraj štiriletnica že prav spretna pri lovljenju in metanju žoge z različnih razdalj in ji je najbolj hecno, ko se pretvarjava, da žoga peče (toliko, da s smehom privabi še druge otroke k igri), da ima skoraj šestletnica na katerikoli obliki prevoznega sredstva s kolesi pravi torpedo v riti (resno, me je že strah!) in da zna suvereno zadeti "glavco", na koš pa malo bolj redko, a tudi.
In končno je prišel tudi petek, ko je ati prišel še "za vida" domov, da sem lahko z vozičkom in v lastnem tempu mahnila naokoli. Za pokušino sem zavila na svojo takratko tekaško turo. Je prav pasalo! :-) Naslednjič pa v šponarcah .... (in po možnosti brez vozička, da že prvič ne crknem!)
 |
| Če/Ko ne gremo ven, imamo tak (ustvarjalni) kaos |
Ni komentarjev:
Objavite komentar