Maksi gurmani

Seveda, tudi midva si privoščiva gostijo. Redko sama, si pa jo, brezkompromisno. Zadnjič bi morala na kosilcu ostati še moja prijateljica, pa sem se med obiskom preveč sprostila in pozabila na čas in občutek za gostoljubnost. Grozno!

No, z zamudo sem torej očistila ribice, potem pa vsa lačna in utrujena od nekaj izbruhov hčerk čakala na zeleno luč, da jih vržem v pečico, ko pride dragi domov. Pa se ni oglasil in mi je še tisto malo energije pošlo. No, spekle so se, precej minut in en moj jokav izbruh pozneje, solato sem izpustila (sem povedala, da sem bila zmahana?), kozarca vina pa ne. Pa gostija ni dolgo trajala, hčerki nista hoteli jesti ("sva jedli že v vrtcu!") in sta namesto tega obuti in oblečeni nestrpno čakali, da bi šli ven na sonce. No, uspelo je, vse, tudi jaz sem se najedla in prišla spet malo k sebi. Po taki hrani pač ne moreš ostati namrgoden in slabovoljen! :-)