Tretji teden je pod streho

No, tako, že včeraj sva z mojo zdaj že redno sotekačico odsopihali zadnji trening v tretjem tednu. Prvi, v soboto, je bil malo daljši (3 min teka+2 min hoje x 10) in sva v eno tako zanimivo pentljo povezali vse tukaj okoliške poti, ki sva jih prej posamič pretekli. Prvih nekaj ponovitev je bilo kar ok, zadnjo rundo teka sem pa verjetno odštevala vsako sekundo posebej …


Sicer pa se mi zanimivo zdi, da imam spet največji problem pregurat prvih 15 do 20 minut teka, tako kot že v preteklosti. Ne glede na tempo mi je začetek vedno težak in naporen, kot bi se spotikala (no, v glavi, ne dobesedno), potem pa kar ena odrešitev, vse me neha boleti, dobim ustaljen ritem dihanja, enakomeren korak in (dokaj) lahkoten občutek, da bi pa zdaj lahko tekla na konec sveta. No, ne čisto, ampak sliši se super. Ne vem, mogoče ima to kaj opraviti s tekaškimi travmami iz otroštva in mladosti, ampak glede na to, da zdaj že res dolgo uživam v tej aktivnosti, sem upala, da bo ta blokada izginila. No, kakor koli, zdaj vem, da moram na začetku bolj držati zobe, potem mi je pa fajn (ko sem bila mlajša, sem pa takrat vedno odnehala in "se nisem šla več"…).

Drugi trening je že skoraj visel na nitki, ker se je ves dan izmenjeval dež z vetrom in občasno vedrino, če že ne jasnino. Ob želeni uri se je ravno ulilo in potem sva s S telefonsko tuhtali, ali imava primerne jakne, koliko bi naju premočilo, ali radar kaže kako hitro izboljšanje, ker seveda je bila že pozna popoldanska ura. Sva se odločili, da prestaviva. Malo mentalnega smrkanja in slabe volje. Ampak čez petnajst minut se je zjasnilo in sem rekla now or never, šla čez sebe in še enkrat poklicala S (ne maram takega telefonarjenja dogovarjanja, odgovarjanja, prestavljanja …kompliciranja), da bom jaz vseeno šla, ker zdaj zgleda ok, če bo pa vmes spet začelo deževat, pa bogpomagej. Seveda sva bili obe za (sem povedala, da je S prav gajstna?) in se čez 3'46'' oblečeni dobili pred blokom in šibaj. Devet ponovitev 2 min teka in 2 minuti hoje. Po prvem treningu je bilo to res mala malica, mogoče tudi zato ker sva imeli v glavi cilj priti domov preden se spet ulije. Pa se seveda ni, vmes je celo malenkostno sonce posijalo. Jeeej!

Tretji trening pa spet triminutni tek v kombinaciji z dveminutno hojo (9 ponovitev), obe sva bili rahlo znervirani od (spet) bolnih otrok in vsega tega in vetra in kislega vremena, ampak tokrat ni bilo nitke. Razen tiste rdeče, stalnega klepeta o tem in onem in tretjem, da mi je na trenutke (iz ptičje perspektive) prav neverjetno, da sem to res jaz, ki nikoli nisem mogla govoriti in teči (no tudi teči nisem mogla!). Tudi v tem tekaškem paru se mi zdi, da sem jaz tista počasnejša, zadnjič me je vmes tudi začelo stiskati v trebuhu in sem vedela, da moram še upočasniti (ali manj govoriti! :P), ampak vse je ok, nimam občutka, da tekmujem s komer koli ali da sem zaradi tega slabša. So dnevi, taki in drugačni, včasih je filing boljši, včasih slabši, ampak na koncu je vedno občutek zmage, kar pri meni zdaj res šteje, je ta zmaga nad lastno lenobo/komfortnostjo/strahom/bom-jutri. Bring it on!