Že pol svečke

Ja, že! Ne vem, kako je mogoče, da čas tako hitro teče, ko pomislim, da je žganc že pol leta z nami, mi res ni nič jasno. Po drugi strani pa imam včasih občutek, da ga imamo že od vedno, tako dobro paše k nam! :) 

Sicer tega pol leta žal sovpada z veliko in dolgotrajnimi boleznimi, kar mi ni in ne more biti všeč, sem se pa s tem zdaj že sprijaznila. Ne zmorem se več upirati, nenehen strah pred boleznimi in panika, sta prav kontraproduktivna in morda celo zajinxata vse skupaj, zato sem zdaj enostavno srečna (mi hodi bolj po glavi at peace, pa je moj prevajalski možgan zgleda zakrknil), čeprav pogosto utrujena in zmozgana in bi si kdaj želela malo več miru in časa samo za mojega malega princa (jaaa, priznam, tako je to). 

Ampak njemu je super, da ima starejši sestrici blizu, tako rad ju opazuje, se z njima pogovarja, se jima na polno reži in ju spoznava, najraje čisto od blizu. Seveda posledično ne gre brez cukanja, ščipanja in praskanja, žal pogosto v obe smeri, jima vedno znova dopovedujem, da je premajhen in da nima občutka, da ju noče nalašč cukati/praskati/stisniti. Počasi bosta že razumeli, on pa tudi.

Trenutno je največji hit glasno vriskanje, ki sicer para ušesa, je pa menda izraz navdušenja in veselja, dokler ni že prehudo in se sprevrže v jok. Tega pa ni veliko, naš princ je res pravi dobrovoljček in se veliko smeji. Seveda, ko ne spi ali se doji ;)