Začetek aka. tekaški dnevnik I-1

Že dolgo so me srbele pete, pa ne samo za plesat. Po porodu sem si zastavila, da bom najprej počakala, da se kilogrami malo izgubijo in pridem na svojo približno težo, potem pa spet postopoma začnem teči, če ne prej, pa s pomladjo. No, zima ni bila bogvekaj in po vremenu bi lahko že zdavnaj začela. Ampak malo me je bilo strah, ker so kilogrami še ostali, kolena so občutljiva, predvsem pa imam še malo težav s koordinacijo dnevnih opravil in obveznosti. Po pravici povedano, pa sem verjetno le rabila "eno brco v rit", da se zmigam.

In sem jo dobila, no, tako blago in virtualno. Anita je taka gajstna mamica in ob svojem tekaškem povratku je k teku pozvala še druge, ki bi rade začele. Počasi in postopoma. Odprla je tudi skupino na Facebooku in zadeve so zaštartale.

V soboto je bil krasen dan za začetek, ne samo da je bil naš praznik, ampak vreme je bilo naravnost odlično za razmigavanje v naravi! Ker imam zjutraj še malo preveč težav s sestavljanjem, sem se odločila, da bom svoj prvi trening opravila malo pozneje, ko bodo šli otroci počivat. In uspelo mi je, vzela sem si dovolj časa še za ogrevanje in malo raztegovanja, potem pa izmenjaje počasen tek in hoja. Na začetku se mi je zdelo, da bi lahko tekla dlje, a sem vesela, da sem se držala predpisane minute, saj sem tako brez težav zdržala tudi vseh 12 ponovitev, brez posebnega naprezanja in, kar je še pomembneje, brez kakih bolečin in neprijetnosti. Odtekla&odhodila sem svoj običajni tekaški krog in neizmerno uživala.

Domov sem prišla s tako širokim nasmehom in toliko energije, da bi gore premikala. In komaj čakam na naslednji trening, če bo sreča mila (beri: bo mož dovolj zgodaj doma), že danes! :)